Ne strah, spoštovanje do kač

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 6. avgust 2010 / 06:00

Sam se grozno bojim kač. Spolzke, nepredvidljive, nikoli ne veš, kdaj ... uh, kače se mi zdijo v vseh pogledih neugodne.

Aleš Mlinar iz Zvirč in David Jesenovec iz Škofje Loke razmišljata drugače. Podjetnik, izvajalec zaključnih del v gradbeništvu in poklicni voznik kamiona vlačilca sta s kačami "na ti". Na Brezjah pri Tržiču imata v terarijih več kot sto kač, večinoma strupenjač. Prvi konec tedna v septembru bosta v času Šuštarske nedelje v Sokolnici pripravila veliko razstavo.

Zakaj kače? Kot otroci in potem, ko se upokojimo in imamo malo več časa, imamo radi pse, mačke, papige, zajčke, zlate ribice … karkoli, ampak kače, no ...?

Aleš: »Težko bi odgovoril zakaj. Kače so me od nekdaj zanimale. Ko sem bil star enajst, dvanajst let, me je pri biologiji najbolj pritegnilo, kadar je učiteljica razlagala o kačah. Pri petnajstih sem želel imeti svojo lastno kačo, a me doma nihče ni jemal resno. Prvo kačo sem si tako kupil za svojo prvo plačo. V Oglasniku sem našel oglas nekega tipa, ki je prodajal udava. Ker doma o tem še nisem upal govoriti, sva ga šla iskat skupaj s stricem, mami pa sem le začasno prepovedal vstop v mojo sobo. V nedeljo po kosilu sem očetu rekel 'fotr jest sem nekej kupu, gor v sobi imam'. Terarij sem prinesel v dnevno sobo in objasnil, da sem si želel imeti kačo, pa sem jo kupil. Starši, postavljeni pred dejstvo, so vse skupaj kar dobro sprejeli in v pol leta sem imel petnajst kač, kuščarja in še kaj. Tako se je začelo in ko so doma spoznali, da kače vendarle niso tak »problem«, se je moja zbirka samo še večala. Danes tako rekoč ni prostora v hiši, kjer ne bi bilo česa povezanega s kačami, od terarijev s kačami do rezervnih in novih terarijev, umetnih vej in rož, druge opreme ..., v kurilnici, savni, garaži, nadstrešnici … Ko sem bil sedem mesecev na služenju vojaškega roka, je za plazilce skrbela mama, nakar je tudi sama v dnevni sobi želela imeti kačo, pa sem ji naredil terarij.

Specializiral sem se za drevesne pitone, kar precej zahtevno vrsto kač. Veliko sem se ukvarjal z njimi, jih naštudiral do potankosti. Potem sem pri prijateljih iz vrst ljubiteljev in vzgojiteljev kač vedno pogosteje opažal, da imajo tudi strupenjače: gade, klopotače, mambe. Ko sem po kakem letu videl, da se ni nikomur nič zgodilo, sem pomislil, zakaj ne bi poskusil še sam. Začel sem z osnovnimi vrstami, zdaj imava z Davidom že vse najpomembnejše, manjka nama recimo še avstralski taipan, za katerega pravijo, da je najbolj strupena kača na svetu.«

David, kaj pa je vas »pičilo«, da ste se odločili za kače?

David: »Ko sem bil star sedem let, smo šli na ogled Minimundusa v Celovcu. Tam zraven je bil tudi Reptiliencenter, pa sem hotel videti še ta veliko kačo. In sem jo, nekega pitona, ali kaj je že bil. Seveda doma ni bilo govora o kakšnih kačah. Tako sem do svoje prve kače prišel, ko sva se z dekletom preselila v svoje stanovanje. S prvo kačo sem spoznal tudi Aleša.«

Aleš: »Zanimal se je pri meni, kako pozdraviti bolno kačo, ki jo je kupil od nekega preprodajalca, in je po dveh tednih vseeno poginila.«

David: »Naslednjo kačo sem dobil pri njem, naredil mi je tudi prve terarije, enkrat mi je za rojstni dan podaril mojo prvo strupenjačo … Prijateljujeva že kakih pet let.«

Govoriti o kakršnemkoli občutku strahu do plazilcev v vajinem primeru najbrž nima smisla, pa vendarle ugriz strupenjače je za človeka lahko usoden …

Aleš: »Mene je tudi sedaj strah strupenih kač.«

David: »V bistvu gre bolj za spoštovanje do kač, kot pa za strah.«

Aleš: »Še vedno kdaj sanjam, kako kobra leze po sobi, in se potem v strahu zbudim. No, načeloma se kač sicer ne bojim, se pa zavedam, da lahko danes sem, jutri pa me ni več. Pitoni te ugriznejo in se ti nekaj časa pozna od zob, problem pa so strupenjače. Kupiš prvo in si pri delu z njo zelo pozoren, lahko pa se zgodi, da po desetih letih in številnih strupenjačah nisi več tako zelo pazljiv … Tu je meja lahko zelo tanka.«

Nekako tako, kot bi doma imel orožje, pritisneš na petelina oziroma daš roko v terarij in …

David: »Tako nekako. Zato, kadar čistiva terarij zelenih mamb recimo, počakava, da obe mambi zlezeta v manjšo škatlico, ki jo je mogoče zapreti. Šele potem odpreš terarij. Sicer niti pod razno ne bi šel z roko noter. Mambe so zelo hitre.«

Mhm, mambe so hitre … Meni so vse kače hitre. Kakšne vrste kač pravzaprav imata? Imam občutek, da je gojenje kač precej drag »šport«?

Aleš: »Vozil bi se s precej dobrim audijem, če ne bi vlagal v kače.«

David: »Moj petnajst let star clio tamle spredaj tudi ni ravno zadnji model. No, te najine kače so stale od petdeset do petsto, nekatere pa tudi več kot tisoč evrov.«

Aleš: »Najdražja kača tukaj je najbrž vredna okrog tisoč dvesto evrov. So pa tudi vrste, ki so cenejše, a jih trenutno ni mogoče dobiti. Črne mambe recimo. Midva sva jo dobila od kolega s Češkega, izhaja pa iz Rusije. Živali vedno kupujeva le od preverjenih rejcev.«

Tudi vidva imata pri posameznih vrstah pare in nekaj kačje »prireje« …

Aleš: »Imava, ampak to trenutno ni najina prioriteta. Če se kače sparijo, se pač sparijo, posebne pozornosti pa temu ne dajeva. Cilj je predvsem razstavna dejavnost. Zato tudi kupujeva vrste, ki so zanimive za razstave in določene izmed njih so precej drage. Tule spodaj imava poleg običajne klopotače tudi albino klopotačo, ki je precej redka in je zato tudi precej draga kača.«

Ko se bosta nekoč sparili, bodo tu male albino klopotače …

Aleš: »Imava hetero samico, ki ima gen za albinizem, samec pa je stoodstotni albin. Če se sparita, bo petinsedemdeset odstotkov albino kač, petindvajset odstotkov pa s hetero genom za albine.«

Hranita jih z miškami?

Aleš: »Ja. Vzporedno s kačami sem urejal tudi farmo miši in sedaj imava tako stalno na voljo več kot tisoč podgan in miši. Če bi morala hrano kupovati, bi naju to prišlo precej drago. Tako imava na farmi okrog sto štirideset kletk z mišjimi oziroma podganjimi družinami, nekaj pa še za mladiče. Majhne kače se namreč hranijo z enodnevnimi miškami, z glavami, nekatere kače se hranijo na silo, druge spet ne. Potem ene kače hraniva na tri dni, druge na teden, starejše tudi na štirinajst dni ali tri tedne, odvisno od vrste.«

Samo miši in podgane, mar ni to precej enolična hrana? Torej nobenih priboljškov, vitaminov …?

David: »Ne potrebujeva nobenih vitaminov, saj imava za miške originalne brikete, v katerih je vse, kar miška rabi za rast in tako tudi kača dobi vse, kar ima miška.«

Aleš: »Bolj je potrebno paziti pri kameleonih in raznih udomačenih vrstah kuščarjev. Pri njih je obvezno treba imeti ultravijolično luč s spektrom, pa tudi vitamine je potrebno dodajati.«

Pri toliko kačah zagotovo skrbno vodita seznam, katera je kdaj jedla in katera ne?

Aleš: »Jaz vsakodnevno po službi prihajam sem gor na Brezje, včasih tudi zjutraj pred službo. David je čez teden na poti. Seveda pa natančno veva, katere kače kdaj in koliko pojedo, katere se levijo in podobno.«

Koliko kač je pravzaprav tukaj v vajinem centru?

Aleš: »Kakih sto, sto deset. Tu je še krokodil kajman, pa sedemnajst odraslih pajkov, škorpijoni.«

Pajki tudi za pojest ali …?

David: »Ne, seveda ne. Tako pajki kot škorpijoni znajo biti zelo zanimivi za razstavo.«

Ima kakšna kača ime?

David: »Samo ena. Kraljevi piton Billy. Kačo sva že dobila z imenom. Sicer pa jim ne dajeva imen, saj ima vsaka vrsta svoje latinsko ime.«

Aleš: »Do kač ni tako čustvenega odnosa, kot recimo do psa ali mačka. Kače imam rad, ker so zanimive, ker se zanimivo premikajo, jedo.«

David: »Kača kot taka ni žival, ki bi se navezala na človeka, kot pes recimo. Tudi sicer so te strupenjače v terariju in jih ne jemljeva ven, ker je prenevarno. V terariju imajo pogoje, kakršne morajo imeti in to je to.«

Na Brezjah sta si uredila pravi center za plazilce …

Aleš: »Prostor, ki sva ga dobila v najem, sva začela urejati pred dobrim letom. In tudi večina živali tukaj je novih. Terarije, razsvetljavo, ogrevanje, vse to sva naredila sama … Tu je zaenkrat približno petintrideset terarijev, sedemdeset pa je še posod za mlajše kače, sobi rečeva kar baby room. Mladički so vsak v svoji škatli. Pred njo je rjava soba, ki bo namenjena evropskim vrstam kač, kot so modrasi, goži, gadi. Tu bodo kače iz Evrope in podobnih habitatov iz Severne Amerike. Soba, ki jo sedaj dokončujeva, bo tropska soba, kjer bodo kače, ki zahtevajo posebno temperaturo, v največji sobi pa bodo največje kače, ki potrebujejo tudi večje terarije. Nestrupene kače imava sedaj pri prijatelju v Lipnici.«

Vrnimo se nazaj k strupenjačam, kako bosta ukrepala, če pride do ugriza?

Aleš: »Od nestrupenih kač, posebej drevesnih pitonov, je bilo kar precej ugrizov. Največkrat pri hranjenju, ker roke smrdijo po miškah, pa tudi sicer so ti pitoni radi agresivni. Nekoč me je ugriznil drevesni gad, ki je tudi strupen, tako da mi je otekla roka in dva dni so me pekle bezgavke. Pri strupenjačah sva izjemno pazljiva.«

Pa vendar, za vsak primer imata zagotovo protistrupe. Saj veste, tudi številni najboljši alpinisti so za vedno ostali v gorah …

Aleš: »Ko sva kupila določene vrste kober in mamb, sva hkrati kupila tudi serume in jih imava tu v hladilniku. Toliko pa že imava rada sama sebe. Poznam tudi ljudi v Sloveniji, ki protistrupov nimajo, a se igrajo z vrstami kač, pri katerih je pol ure po ugrizu mogoče že prepozno.«

Vidim, da sta se zadeve lotila zelo resno in strokovno. Kakšni so vajini načrti za prihodnost?

Aleš: »Najprej nameravava zbirko kač predstaviti na razstavi v tržiški Sokolnici. Na ogled bo v času Šuštarske nedelje prvi konec tedna v septembru. Potem bova dopolnjevala zbirko, saj nama ob sedanjih štiridesetih vrstah do zbirke, ki si jo želiva narediti, manjka še okrog dvajset vrst. Mislim, da ta zbirka prerašča v eno največjih zasebnih zbirk reptilov v Evropi.«

Bo ukvarjanje s plazilci postal vajin poklic?

Aleš: »V prihodnosti hočeva živeti od kač. Sam bom seveda obdržal obrt, ki v naši družini traja že šestdeset let.«

David: »Tudi jaz bom še naprej ostal v avtoprevozništvu, vendar pa bova najprej delala predvsem na razstavah kač, kasneje pa se bova bržkone lotila tudi načrtne vzreje. Bomo videli. Ker tako daleč, kot sva z najino zbirko sedaj, to ni več zgolj hobi.«

Kaj bodo obiskovalci videli na razstavi v Tržiču?

Aleš: »Postavila bova kakih štirideset terarijev, v katerih bo moč videti kakih petindvajset vrst strupenih kač, nekaj velikih nestrupenih vrst kač, kuščarjev, pajkov, žuželk … Zanimive bodo najmanjša vrsta kobre, največja klopotača, albino klopotača, albino piton. Poudarek bo predvsem na strupenih kačah.«

Sta kdaj take kače videla v njihovem naravnem okolju?

Aleš: »Bila sva na Šri Lanki in videla veliko kuščarjev in kač.«

Sta jih pokusila pečene?

David: »Ne, jih ni bilo na jedilniku.«

Pa bi jih pokusila?

David: »Zakaj ne. Kačo rad vidim …«

Kaj bi naredila, če bi recimo šla na Dobrčo, ki se dviguje tu nad Tržičem, in srečala gada ali modrasa?

Aleš: »Če bi imel fotoaparat, bi jo fotografiral, sicer bi jo pustil pri miru, da gre svojo pot.«

David: »Tako je. Pustiš jo pri miru in greš naprej.«