Otok Biševo

13. julij, 202313. julij, 2023 emorje.com 0 Komentarjev

Slovenski književnik Mate Dolenc je na tem otoku našel svoj drugi dom. Tako ga je očaral, da je zaradi njega pustil redno službo, da bi smel in mogel prebivati na njem tudi po tri mesece hkrati, ne da bi odšel z otoka. V novih časih se mu je odrekel, ker je po njegovem preveč komercializiran, preveč obljuden, v poletnih mesecih enostavno preveč obiskan.

O Biševu je napisal celo dva romana, najbolj znani je zagotovo Pes iz Atlantide (1993). Inspiracija mu je bil resnični klateški pes, ki je v osami preživel tri leta na svetilniku na rtu Kobila na Biševu. Pa še oblika otoka, v tem ozvezdju Jadran, pisatelja spominja na psa, ki leži z glavo med sprednjimi šapami, vkopan v pesek, na repu pa ima svetilnik.

Za mnoge ljudi je to otok stalnega vračanja. Mate pravi, da koledarskega leta nekoč ni štel od leta do leta, ampak od Biševa do Biševa. Na otoku veljajo tri pravila, še posebej če si tujec, ki so ga sprejeli za svojega … Ko iz Komiže prideš na otok, se najprej usedi na obalo pred Ribjo restavracijo in si naroči pol litra vina in pol litra vode in čakaj. Nikamor ne hiti, ker s hitenjem ne boš nikamor prišel, če počakaš, pa prideš povsod. Ko imaš prvo možnost, vprašaj, kdo je s kom v sporu. Kajti zime so dolge in prepiri na otokih so normalna stvar. Zato je potrebno medsebojna razmerja natančno poznati, da se znaš pravilno obnašati. Nikoli pa ne vprašaj, kdo je umrl, ker če so te sprejeli medse, so ti to zagotovo sproti javili na tvoj stalni naslov, kar pomeni, da si polnopravni član otoške skupnosti.

Biševo leži okoli pet navtičnih milj jugozahodno od Komiže. Njegova najvišja točka je Stražbenica ali Velagora (239 m). Na otoku je šest zaselkov, pol na obali in trije v notranjosti. Med obema svetovnima vojnama je bilo na otoku 330 prebivalcev. Od leta 1935 je imel otok redno ladijsko povezavo z Visom. Začela je voziti Pruga, bela ladja Sv. Silvester, na relaciji Komiža−Mezoporat−Salbunara−Porat. Menjavali so se kapitani in ladje, ampak Pruga ostaja vse do današnjih dni in povezuje otok Biševo z otokom Visom in Komižo. Nasploh so ljudje zelo navezani na Komižo, pravzaprav so domačini mešanica med Biševljori in Komižani in prihajajo od tam ali pa imajo na Visu svoja zimska domovanja. Kmalu po drugi svetovni vojni je na otoku ostalo samo še okoli 70 ljudi, danes pa otok stalno naseljuje od pet do šest ljudi, preko poletja pa okoli 30, kar pa je zelo malo tudi za tak otok, kot je Biševo.

Če poznamo te številke, si skoraj ne moremo misliti, da so na otoku Biševo odprli leta 1937 prvo osnovno šolo in imeli tudi do 40 učencev. Dolga leta je na šolo spominjala in opominjala le še zapuščena stavba, ki je sedaj popolnoma obnovljena, v njej pa domuje Interpretacijski center otoka Biševo. Šola se je zaprla že leta 1962. Med domačini kroži vraža, da se je to zgodilo istega leta, ko je komiški ribič v medvedji votlini ubil zadnjega morskega človeka, sredozemsko medvedko vrste monachus-monachus, z njo pa je odšlo tudi življenje z otoka. Nekateri Biševo zaradi njegove lepote in najbolj znamenite votline, Modre špilje, radi primerjajo celo z italijanskim otokom Caprijem. Modro špiljo turisti iz sosednjih večjih otokov masovno obiskujejo preko poletja, ko dobesedno okupirajo otok. Pa ni bilo vselej tako. Dostop do Modre špilje je bil vse do leta 1884 mogoč le s potapljanjem skozi luknjo pod morjem ali pa skozi razpoko v skali dva metra nad morjem, skozi katero še danes sonce osvetljuje votlino in jo med 10.30 in 12. uro odene v igrive modre odtenke. Domačini pravijo, da se je tistega davnega leta 1884 v votlino potopil avstrijski slikar Eugen Ransone in v njej našel inspiracije za svoje likovne stvaritve. Nato je oblastnikom predlagal, naj se razstreli in razširi vhod v skali tik nad morsko gladino, tako da bodo tudi drugi prišleki zmogli vstopiti v votlino in občudovati to navdihujočo umetnost, ki jo je ustvarila narava. Še istega leta so umetno napravili vstop v Modro špiljo, kot ga poznamo še danes. In tudi takrat je bilo potrebno previdno vpluti skozi ozko odprtino, pa tudi plačati je bilo treba, le da denar ni nikoli ostal na Biševu, odšel je v Komižo. Ko pa morje vzvalovi, takrat dostop po umetni poti ni več mogoč, ostane pa naravna, prvinska.

Ni pa bilo to edino otoško miniranje, ko je dinamit pomagal k lažjemu življenju otočanov. Mezoporat je prvo naselje, ki ga zagledamo, ko Pruga zavije okoli otočka Točac. Sprejme nas nekaj hiš v ravni vrsti, vse na eni ulici, betoniran pomol z nekaj privezi, v zalivu slabo postavljene boje za vezanje plovil, da se turisti lažje odločijo za turistični prevoz do Modre špilje in veliko žalo, ki so ga v letih 1932–1937 z miniranjem razširili, da so lahko nanj potegnili od 12 do 14 ribiških čolnov.

Biševo je otok, ki nima varnega priveza in zahteva večje morjeplovno znanje. Vreme mu kroji usodo. Po burji je, kot bi bil na dlani, le za palec odmaknjen od Komiže, po jugu se zgubi v morje, posebej pa je nevaren nevihtni jugozahodni veter garbin, ki s silovito močjo udarja na zahodni strani otoka v Salbunaro in v Porat, glavni zaselek na otoku, ki mu domačini rečejo tudi City. Oba kraja sta preko radijske postaje stalno povezana z viško vremensko postajo. Če se pripravlja nevihtno vreme ali močan veter iz tretjega ali četrtega kvadranta, je treba otok takoj zapustiti ali pa potegniti čoln na kopno, na pesek na koncu obeh zalivov. Še kako je to občutila tudi zadnja originalna komiška gajeta falkuša z imenom Cicibela, ki je bila v lasti Pavlina Martinisa – Poška. Leta 1986, v noči iz 25. na 26. avgust, ko je bila privezana na koncu zaliva Porat, jo je nevihtni zahodni veter odtrgal in vrgel na skale, jo razbil in potopil. Svoj zadnji dom pa Cicibela ni našla na dnu morja, danes je na ogled postavljena v komiški Komuni v ribiškem muzeju.

Iz Porata vodijo vse poti po otoku. Na vrh otoka v Polje je pol ure hoda po uhojeni kozji poti, četudi je koz na otoku vse manj. Peš proti jugu do rta Gatula je ura in četrt. Nasploh je južni del otoka težko dostopen tako po kopnem kot po morju. Z morske strani ga med rtom Gatula in rtom Biskup zaznamuje Trešjavac, zaliv v obliki polmeseca, zato mu domačini rečejo tudi Mesečev zaliv. Na njegovem vzhodnem delu je našla svoje mesto tudi že omenjena Medvedja votlina, v katero vplujemo skozi 4 m široko skalno razpoko v 14 m široko in 160 metrov dolgo temačno votlino. Nasploh je zaliv Trešjavac s svojimi strmini stenami in globokim morjem, z zelo močnim morskim tokom, kraj sredi morja za resnični ribji rodeo. Podvodni svet je raznovrsten in v zalivu Trešjavac celo nekoliko srhljiv, saj je poln votlin, špranj in tunelov. Tam se s podvodno puško ulovijo najlepši gofi, kirnje in zobatci. V starih časih so prav za to področje morali ribiči pridobiti od hvarske občinske uprave posebno dovoljenje za ribolov. Ulov je bil odličen, tudi do dva vagona sardel so ulovili z enim lovljenjem z mrežo na poteg.

Iz Porata v smeri proti severu pridemo v četrt ure do Salbunare, zaselka, ki ga je zaznamovalo knjižno ustvarjanje Mateta Dolenca. Nekaj hiš, ki jih danes po večini preko poletja naseljujejo slovenski zaljubljenci v morje, in kamniti biševski masiv ponujajo ljudem varno zavetje pred pobesnelim morjem. Nad morjem so v ogradah zgledno obdelana polja in vinogradi, ki se jih ni sramoval niti stari učitelj s Komiže, ki se je po upokojitvi za stalno vrnil nazaj na otok in v zaselku Polje na vrhu otoka vse do svoje smrti (30. 1. 2017) gospodaril na vaškem posestvu Zambarlin. Sprva je tamkaj živel in delal s svojo ljubljeno ženo, nato pa ostal sam kot človek svetilnik sredi polja. Prijateljeval je z zemljo in ta je Jeretu vračala z najbolj okusnimi breskvami, iz katerih je kuhal najslajšo marmelado, prideloval čebulo, česen, krompir in paradižnik, sploh vse, kar je potrebno za življenje. Najraje pa se je postavljal z vinogradom, kjer na močnem soncu iz peščenih tal še vedno raste plavac mali. Bišovski plovac, to je vino od Boga, ki so ga včasih na otoku pridelali tudi do 20 vagonov, danes samo še dva. Jere Zambarlin je imel tri vrste bišovskega plovca. Prvega je hranil v plastenki, drugega v navadni steklenici s kronskim zamaškom in tretjega v buteljki. Zmeraj je pravil, da na Biševu ni slabega vina, je le najboljše, in zadnji, v buteljki, je najboljši med najboljšimi.

Res je bil preprost ta mož, Jere Zambarlin, intelektualec, ki je prodajal svoje pridelke kar na rivi v Mezoporatu, ko je sedel in vselej čakal na prišleke s knjigo v roki, medtem ko je pristala Pruga in pripeljala »svit«.

Svet smo ljudje, tujci, ki se vedno vračamo na otok Biševo. Leta 2003 ga je skoraj popolnoma uničil strašen požar, ki je zagorel v Poratu, a se je otok spet obrastel in spet postal zelen. Vztrajajo Biševljori, ki še vedno na silvestrovo v Polju zakurijo obredni ogenj pred cerkvico sv. Silvestra iz XI. stoletja. Vračanje na otok je vselej poplačano, ko človek z vrha otoka opazuje, kako v sonce zahajata Brusnik in otok Svetac, kjer so isti ribiči na sardelo iz Biševa (biševo po komiško pomeni razrito, razdrapano) pluli na lov na jastoge prav v akvatorij Terra Marique, na Zankijev otok Sv. Andrija. Biševo diha, živi in spi v svojem času in prostoru, po svoji omiki in postavi. Navigare necesse, vivere non!

Otok Biševo

Podobne teme:

Morda vas zanimajo tudi naslednje teme:

Dodaj odgovor Prekliči odgovor