Ker je Somrak naredil tak ognjemet, so mu v nočno nebo sledili številni oportunisti. Knjigarne prep­lavljajo črne bukvice s kičastimi nas­lovnicami in ena takih serij je Vampirska akademija.
Čeprav naslov ne obeta, si je Richelle Mead zamislila razdelano štorijo, ki bolj kot na Twilight spominja na Potterja. Namesto čarovniške je v ospredju skup­nost vampirjev, ki prikrito bivajo med ljudmi. Kot pri Meyerjevi je krvosesni mit tudi tu prikrojen po svoje. Moroji so omikani vampirji, ki za tešenje žeje ne ubijajo. Poleg tega imajo čarobne moči in se naučijo obvladovati naravne elemente. Drugi drakuleskni pol so strigoji. Ti so nesmrtni, zlobni in se jih je treba paziti. Posebna kategorija so še dampirji, križanci med ljudmi in moroji. Slednji jih uporabljajo kot telesne stra­žarje, za kar jih čisto po pottersko šolajo na posebni akademiji.
Glavna junakinja je dampirka Rose, ki slovi tako po bujnem telesu kot po vro­čekrvni naravi. Z morojko Liso ju povezuje nenavadna vez, tako da lahko Rose zaznava Lisino duševnost in občutja. V to zasnovo je vpeto klasično srednje­šolsko dogajanje z življenjem v internatu, uporništvom, razrednimi zdrahami in spogledovanjem. Na tej fronti je dogajanje precej eksplozivnejše kot v zadrža­nem Somraku. Zaradi tega so serijo v nekaterih teksaških šolah kar prepovedali, čeprav ni zares eksplicitna. Rose sprva deluje precej lolitasto in ne štedi s samohvalo, a se sčasoma umi­ri in dozori. Tudi nasploh se dogajanje z najst­niških peripetij razširi na politične spletke in prevrate. Obenem se redno dotika tabuiziranih tem, raziskuje napetosti in osebe prisili k zanimivim konfliktom. Kot pri Lončariču je redno na tapeti življenjsko pomembna akcija za hrbti nosilcev avtoritete, kar si razgrajači lahko privoščijo zaradi svojih sposobnosti.
Serija ima trenutno štiri dele od na­čr­to­vanih šestih. V živahnem slovenskem prevodu imamo prvi dve, Vampirsko akademijo ter Ledeni ugriz, medtem ko je Poljub smrti napovedan za pomlad. Vse se berejo na dušek. Popolne res niso, saj imajo obdobja dolgoveznosti, čeprav se znajo iz mrtvila nenavadno hitro izviti in postreči z navdušujočimi razpleti. Stranski učinek so manj dodelane premene zgodbovnega toka, vendar pa posrečeno prevlada nad nerodnim. Obenem je kul, da osebe niso povsem črno-bele, ampak se štorija potrudi odkrivati sivine. Knjige zato prijetno presenetijo in so priporočljive tako za tiste, ki se v postsomračni lakoti ozirajo po čem novem, kakor za one, ki jih Belline drame niso ganile.