Kresalova je namreč septembra lani vložila kazensko tožbo zoper kolumnistko Reporterja Majo Sunčič, zaradi njene kolumne, v kateri je pisala o Cerarju. Pri tem je zapisala tudi, da je Cerar dejansko utelešenje nemorale, saj je njegova edina vrednota denar, sicer ne bi sodeloval v Evropskem centru za reševanje sporov od Kresalove. »Medtem, ko očitno ne vidi nič spornega na Kresalovi, čeprav je KPK leta 2011 ugotovila, da njeno ravnanje v zvezi z najemom prostorov NPU ustreza definiciji korupcije.«
Po mnenju Kresalove je s temi besedami Sunčičeva posegla v njeno čast in dobro ime (kaznivo dejanje razžalitve), toda okrožno sodišče je že v zgodnji fazi postopka ustavilo njen pregon na zasebno tožbo. Sodniki so ugotovili, da sploh ne gre za kaznivo dejanje, saj zapis ni bil žaljiv. Po besedah sodnikov »obravnavan zapis v nobenem smislu ne pomeni žaljive vrednostne ocene, niti objektivno ne podcenjuje zasebne tožilke«. Izrazi v tekstu so uporabljeni kot kritičen, novinarski opis ravnanja in obnašanja druge osebe, pri tem pa zasebna tožilka glede na kontekst, v katerem je omenjena, te izraze presežno navezuje na svojo osebnost. Beseda »koruptivnost« res označuje negativne lastnosti človeka, vendar objektivizirano z navezavo na uradne postopke pred KPK.
Nekdanja predsednica LDS Kresalova, ki je stranko tudi na podlagi ugotovitev KPK o njenem koruptivnem ravnanju pri najemu prostorov NPU spravila ven iz parlamenta, se je zoper odločbo okrožnega sodišča pritožila na višje sodišče v Ljubljani. Toda senat višjih sodnikov v zasedbi Milana Štruklja, Mateje Lužovec in Silvane Vrebac Arifin (enaka sestava kot v zadevi Patria) je njeno pritožbo gladko zavrnil. Kot pravijo sodniki, zapisa Sunčičeve skozi oči povprečnega bralca ni mogoče razumeti na način, da je Kresalova prikazana kot moralno zavržna.
Izrazi v kolumni niso vrednostno žaljivi in iz njih ni razvidno podcenjevanje zasebne tožilke, temveč gre za novinarsko kritiko v politični kolumni, s katero obdolžena Sunčičeva ni presegla mej sprejemljivega poročanja. »Pri tem je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da je bil članek objavljen v tedniku Reporter, ki ga je glede na naravo in v njem objavljenih besedil potrebno uvrstiti v ti. rumeni politični tisk, za katerega je značilno slikovito pisanje, škandaloznost in senzacionalizem, zaradi česar povprečen bralec besedila ne razume kot napad na osebnost zasebne tožilke (Kresalove) in njeno očrnitev, temveč zgolj kot kritičen pogled obdolžene (Sunčičeve) na Mira Cerarja in posredno na zasebno tožilko, ki pa je brez objektivne žaljive vsebine.«