Tiskane izdaje
Paradižniki z mojega vrta
Zakaj ravno paradižnik, in ne kakšna druga vrtnina, smo vprašali Slavko Ilich, gorečo ljubiteljico tega sočnega sadeža. »Več naključij je botrovalo moji naklonjenosti,« je pojasnila. »Ko sem lepega dne srečala prvi zeleni paradižnik, green zebro, sem bila zapečatena! To je to! Zame je lep kot roža, pa še okusen je!«
Ljubezen na prvi pogled se je razvila v dolgotrajno srečno zvezo. Od navdušenosti do dejanj je bila kratka pot. »Potem sem se radovedno zakopala v vrtnarske revije in knjige, kmalu sem odkrila tudi spletno trgovino. Odprl se mi je pogled v nepredstavljive širine: kakšne oblike in barve je lahko paradižnik! Že prej sem se družila s skupino vrtoljubcev, ki je s strokovnim vodstvom obiskovala znamenite evropske vrtove. Medtem ko so drugi z vseh koncev nosili trajnice in trepetali, ali bodo nežne rastline preživele, stisnjene v kovčku med obleko, sama pa zanje na vrtu nisem imela dovolj prostora, sem si rekla, bom pa gojila paradižnike. So ravno tako posebneži! Ko sem se naučila vzgajati sadike paradižnikov najbolj norih barv in oblik, je sledilo še spoznanje, da ima vsak tudi svoj okus ...«
Večina nas pozna le nekaj sort paradižnika, bolj ali manj rdeče barve. Tudi češnjevce poznamo šele nekaj let. Nekoč izključno poletni plodovi so zdaj na trgovskih policah na voljo vse leto, a žal precej brez okusa, pa tudi njihova uporaba največkrat ne seže prek solat in omak za testenine. Šele ko spoznamo »pravi« paradižnik, vzgojen na soncu brez umetnih pripravkov, zato pa s skrbno roko domačega vrtnarja, presenečeni ugotavljamo, kako okusen je lahko.
Na svetu je znanih že blizu 1000 sort paradižnika in Slavka Ilich jih je v svojem bogato ilustriranem priročniku, prvem te vrste pri nas, podrobneje predstavila 82 najbolj zanimivih. Razdelila jih je po barvah, ker paradižniki seveda niso samo rdeči, temveč tudi beli, rumeni in oranžni, zeleni, progasti in večbarvni, rožnati in purpurni, rjavi in celo »črni«. Napisala je še navodila in praktične nasvete za shranjevanje semen, sejanje, presajanje in vzgojo ter na koncu dodala tudi raznovrstno uporabo paradižnika v kuhinji. Poglavje o odpravljanju bolezni in škodljivcev je prispevala strokovnjakinja Miša Pušenjak.
Ko so v spletni trgovini izbrana semena pripotovala v Ilichov nabiralnik, se je resno delo nadaljevalo. Avtorica se je posvetila izbiri pravih lončkov in zemlje, skrbnemu zalivanju, sajenju in presajanju. »Uspeh je odvisen od številnih dejavnikov, ne nazadnje tudi od prave lune,« so jo učile izkušnje. Pa seveda od ljubezni, s katero vrtnar neguje nežne rastlinice, bi lahko dodali. Če se pojavijo težave, ki pri paradižniku niso redke, je treba poseči po učinkovinah, najbolje naravnih, kot so jih poznale že naše babice, svetuje Miša Pušenjak. Ste vedeli, da je najpogostejšo bolezen paradižnika, plesen, najbolje zdraviti z žajbljevim čajem?
Paradižnik v kuhinji
Paradižniki se med seboj ne razlikujejo le po barvah, pač pa tudi po okusu. Kako najti sebi najbolj všečnega? Avtorica svetuje pokušanje kar svežih surovih sadežev s čim manj dodatki. »Vsak ima nekoliko drugačno »kemijo« v ustih ... Predvsem pa imajo paradižniki, ki rastejo pod milim nebom in jih zaliva dež (seveda ne preveč, drugače zbolijo), popolnoma drugačen okus kot tisti iz rastlinjakov. Podobno kot bazilika, ki jo pozimi kupimo v lončku, ni enaka tisti, ki zraste na vrtu v vročem poletju. Dobra zemlja, sonce, voda in temperature, ki nihajo, podnevi sonce, ponoči hlad - vse to daje plodovom paradižnika vonj in okus. Povrhu je tudi vsaka sorta nekoliko drugačna, svoja!«
Znane so kombinacije paradižnika, bazilike in oljčnega olja. Je nemara avtorica med preskušanjem odkrila kakšno čisto novo? »S poskušanjem sem ugotovila, da so paradižniki fantastična hrana in da jih lahko pripravljamo na vse mogoče načine. Večkrat se mi je tudi zgodilo, da sem odkrivala toplo vodo. Tako sem na primer v drobni knjižici Knjiga vzorne domačije iz leta 1926 našla kar tri kompote iz rdečih češnjevcev z ingverjem! Res, skoraj ničesar ni, česar ne bi v neki obliki poznali že pred nami ...«
Bi lahko med vsemi izbrala svoj najljubši paradižnik? »Težko, eni so najboljši za eno, drugi za drugo jed.« Nazadnje pa je vendarle izbrala enega: »Green zebra je še vedno moj najparadižnik, je polnega okusa, pri katerem za popoln užitek potrebujemo le še malo solnega cveta.«
Tretjina priročnika je posvečena uporabi paradižnika v kuhinji. Sledijo si predjedi, juhe, solate, glavne jedi, sendviči, kruh, sladice in shranki za zimo. Iz množice zanimivih, tudi manj znanih receptov je bilo težko izbrati samo enega, a za kaj več bo pač treba poseči po knjigi. V vročem poletju boste lahko postregli z mrzlo tribarvno paradižnikovo juho, že zdaj pa lahko spečete rožnati kruh:
Rožnati kruh
- 2 večja zrela paradižnika oz. 2,5 dl pretlačenega paradižnikovega soka
- pest raznobarvnih češnjevcev
- 50 dag bele krušne moke
- 1 žlica oljčnega olja
- sol
- kvas in malo mlačne vode
- ščep sladkorja in moke
Priprava:
1.Najprej naredimo kvasec z malo vode, moke in ščepca sladkorja. Ker bomo kruh zamesili s paradižnikovim sokom, bo dobil rožnato bravo.
2.Paradižnik olupimo in drobno narežemo ter ga pretlačimo skozi cedilo, da odstranimo semena in dobimo sok.
3.V moko zamešamo sol in olje, dodamo paradižnikov sok in kvasec. Zamesimo krušno testo, če je pretrdo, dodamo vodo. Na toplem naj vzhaja do dvojne velikosti.
4.Testo še enkrat pregnetemo in prepolovimo. Oblikujemo dve štručki, ki ju položimo na pekač, obložen s papirjem za peko. Na toplem naj vzhajata še pol ure.
5.Preden ju damo v vročo pečico, v štručki potisnemo nekaj češnjevcev. Pečemo ju 35 minut pri 180 °C. Pečeni ohladimo, zaviti v vlažno kuhinjsko krpo.
6.Narezani kruh rožnate barve ima sladek okus po paradižnikih. Namažemo ga z maslom in obložimo s pršutom.
Iz priloge Odprta kuhinja!
