Tiskane izdaje
»Oči, a daš tamalega kačona? Prosim, tamalega kačona!« sta milo prosili triletna Kjara in njena leto dni starejša sestrica Sergeja, medtem ko sva s Sašem spravljala devetdesetkilogramskega Boba nazaj v terarij. »Kar z glavo ga daj noter, bo že sam zlezel naprej,« je dejal ljubitelj kač in potisnil še preostale metre velikega pitona v njegov bivalni prostor. »Ga boš ti nesel?« je še vprašal, ko je ustregel prošnjam hčerk in iz malega terarija izvlekel drobnega kraljevskega pitončka.
Zakaj pa ne, če sem lahko tovoril petinpolmetrsko beštijo, ki za kosilo (no, enkrat na mesec) zmaže tri ali štiri zajce drugega za drugim, lahko pa še tegale. In mali kačon je romal v moje roke in na vrt, kjer sta ga božali in nežno prijemali tudi Saševi mlajši hčerki.
Desetletna Patricija je imela druge opravke. Njihov oče Sašo Us se že približno deset let navdušuje nad kačami nestrupenjačami. »Ko sem začel urejati stanovanje, sem v kuhinji hotel imeti šank. Šank pa se mi je zdel nekam prazen, in sem hotel nekaj postavit gor. Pravzaprav sem hotel imeti ribe, a sem ugotovil, da je malo preveč dela z njimi. Potem pa je nekega dne prišel na obisk svak in s seboj pripeljal mlečno kačo. Takoj sem mu rekel, naj mi jo proda.« Svak mu je raje dal številko znanca in Sašo si je šel kupit prvega udava. Pozneje je iskal hrano za kače in spoznal fanta, ki je prodajal podgane. Pri njem je videl dvometrskega udava, ki se mu je zdel strašno simpatičen. Na koncu mu ga je za rojstni dan kupila žena. Potem pa je hotel še večjo kačo. »Kupil sem pitona Jožka – prvotno še v paru skupaj s pitonko Jožico.« Jožico je pozneje prodal, Jožka pa ima še zdaj.
Prav Jožko mu je povzročil kar nekaj skrbi, saj se je prvič srečal s kačjimi boleznimi. Težava je bila hrana. Nekateri hočejo prihraniti in kače hranijo s perutnino, pojasnjuje Sašo. Ampak kačja prebavila niso ravno najbolj navdušena nad perutnino: če nočeš imeti težav, moraš kači dodajati vitaminske kapsule. »Še bolje pa je, če imaš zajce. A ti so že dražji,« dodaja. Jožka je zato počasi privajal na zajce in zraven zapravil kup denarja za zdravila.
Eksotične živali
in eksotični plesi
»Potem sem se začel ukvarjati z erotiko – striptizom in eksotičnimi plesi – in sem potreboval še drugačne kače. Udava in albina sem imel za ples, ker nista bila pretežka, da punce laže plešejo z njima. Ko se kača ovije okoli boka, je odlično, ker je ni treba držati in lahko dekle prosto pleše,« pojasni Sašo, ki ima samostojno podjetje za »ekstremni striptiz in kačje atrakcije«. Kače samo posoja striptizetam, sam ne pleše... Pozneje so ga začeli vabiti v vrtce in šole, da bi kače predstavil otrokom, zato je nabavil še malega kraljevskega pitončka, ki ga otroci lahko brez strahu pobožajo, primejo ali dvignejo, saj tehta le pol kilograma. S šolo ali vrtcem uredi vse potrebne papirje, kamor sodijo tudi dovoljenja staršev, vse kače pa ima čipirane in veterinarsko pregledane. Ne more pa jih zavarovati tako kot, denimo, pse.
»Žival je žival. Če bom spustil svojega psa,« reče in pokaže na Lumpija, ki je veselo skakljal naokoli, »se ga bo vsak upal pobožati. Če spustim tistega,« pravi in pokaže na pesjak, kjer se sprehaja kosmatinec v velikosti teleta, »ga ne bo nihče šel božat. Pri kačah je podobno. Eni se jih bojijo, drugi ne.« Sašo ljudem dovoli, da se dotikajo njegovih kač. »A če se vendarle zgodi, da koga ugrizne, najprej ne bo problema, čez dva dni pa bo že klical odvetnik in grozil s civilno tožbo,« doda. Kot član društva ljubiteljev eksotičnih živali Bioexo svoje ljubljenčke predstavlja tudi na različnih razstavah, sejmih in delavnicah, kjer se trudijo prepričati ljudi, da kače, ki se jih marsikdo tako zelo boji, niso nič strašnega, le znati je treba ravnati z njimi.
Podganja farma
Še pred kratkim je znal s svojimi kačami tudi kaj zaslužiti. »Pred nekaj leti sem se smejal in rekel, da bom nabavil še kakšno, zdaj pa razmišljam, da bi se ustavil. Kot ljubitelj imam tri dovolj. Sama hrana me ne stane toliko: podgane gojim sam, zajce pa kupujem.« Poleg pasjega hotela v nekdanji štalici si je tako uredil pravo podganjo farmo, da preskrbuje svoje plazilske prijatelje. Podgane so odlična izbira, saj nimajo tako močnega vonja kot miši.
Hrano kačam najraje ponudi živo. »To je naravno, ni pa nujno,« zatrdi Sašo. Ne mara pa tega, kar počno nekateri, ki kače hranijo s piščančjimi bedri. »Žival preživi, a to ni dovolj zanjo. Če kača poje celo podgano ali zajca, skupaj z njegovimi prebavili prejme tudi snovi, ki jih potrebuje. Če pogledamo tudi velike plenilce: česa se lotijo najprej? Mehkega trebuha in drobovine. Tega nekateri nočejo upoštevati.«
Sašo svoje kače hrani enkrat na mesec ali na mesec in pol. »Ko kačo nahraniš, potrebuje kak teden, da v miru prebavi. Po treh tednih zraste, se levi in spet potrebuje kak teden miru,« pojasnjuje Sašo, ki ima dve kači vedno pripravljeni za ples, dve pa sta v procesu prehranjevanja in počitka. A pri plesu ni več, kot je bilo. Decembra je včasih imel nepopisno gnečo, zdaj pa ne gre več tako.
Kače v hiši
Kraljevi piton Cesar, albinski tigrasti piton Bingo, udav Ron in piton Bobo živijo v ogrevanih terarijih v kleti, drugi albin Bine ždi v kuhinji, pitonka Sena in njen kolega Jožko pa prebivata v kopalnici. Vsaka kača ima svoj ogrevani terarij. Včasih je imel tudi po dve skupaj, a so se pri hranjenju steple za podgane, zgodilo pa se je že, da je piton napadel drugega, ko je na njem zavohal podgano. Če zdaj da dve kači skupaj, pazi, da ju po hranjenju vedno umije.
Albin pomlati kakih sedem, osem podgan ali pa zajca, težkega poldrugi kilogram. Ker se ne sme preveč zrediti, ga raje hrani večkrat po malem. Male kače hrani enkrat na mesec, mesec in pol s štirimi podganami, Jožka enkrat na mesec, devetdesetkilogramski Bobo pa je pravi požeruh: na dva meseca zmaže od štiri do pet zajcev. Udavi in pitoni plen najprej zadavijo oziroma zadušijo, počakajo, da mu neha biti srce, ga spustijo in ga nato požrejo z glavo naprej.
Nega je še kako pomembna
»Prijatelji so me svarili, da mi bodo kače pobegnile, a mi ni ušla niti ena. Kogar zanimajo, mu jih pokažem, drugače pa jih nikomur ne vsiljujem. Rad pa grem med ljudi na razstave.« Dvakrat na leto društvo Bioexo pripravi razstavo eksotičnih živali, drugače pa se organizira sam.
Pri hrani kače niso zahtevne. Treba pa je skrbeti zanje: »Treba jih je čistiti zaradi pršic, menjavati zemljo, na kateri ležijo, pri hrani jim je dobro dajati čim manj perutnine. Če kača zboli, je zdravljenje lahko precej drago in dolgotrajno.« Pri negi mu pomagata ljubljanska veterinarja, bolj ali manj pa se mora zanesti sam nase. Veliko mu je povedal nekdanji Bobov lastnik, nekaj je prebral sam, a ugotovil, da se največ naučiš na lastnih napakah: »Ves čas moraš paziti. Žena mi veliko pomaga, drugače bi že nehal.«
Nobena kača ne sme biti v prostoru, ki ima manj kot 22 stopinj Celzija, pravi Sašo. Pred leti, še preden je imel grelce v vsakem terariju posebej, je bil prepričan, da bo enoten grelec prostora dovolj, a je opazil, da je Bobo nekam čuden: »Gobec mu je visel, bil je nemiren. Vzel sem termometer in ugotovil, da je v terariju le 17 stopinj. Mislil sem, da bo umrl.« Veterinar je ugotovil, da ima pljučnico, in ga je že skoraj odpisal, Sašo pa je nakupil zdravila, draga kot žafran, in Bobu vsak dan dajal injekcijo. »Vztrajen moraš biti.«
Življenje s kačami
Saševa žena ni ljubiteljica kač, a se je navadila nanje. »Tako smo že navajeni, da jih sploh ne opazimo. Kar je čiščenja in hranjenja, je v moževih rokah. Vse morajo biti pod ključem zaradi otrok: če bi se kar koli zgodilo, morajo kače iti. Dokler on to izpolnjuje, ga podpiram.« Hčerke pa so rasle z njimi. »Srednja se boji vsega, samo kač ne,« se zareži Sašo, ki svoje otroke uči, da je vse živali treba spoštovati.
Njegove kače so urejene in vajene človeške bližine, zato ni posebne nevarnosti, da bi koga ugriznile. Seveda pa so to plenilci, zato je vseeno treba biti previden. A Sašo že na prvi pogled oceni, ali je kača nervozna. Zato albinskega pitona Bineta, ki prebiva nad šankom v kuhinji, ni vzel iz terarija, saj je bil po levitvi še malo vznemirjen in je v naši navzočnosti začel napenjati mišice. Zato pa sta bila Cesar in Bobo toliko bolj razpoložena. Cesarja smo pod budnim očesom Saša in njegove žene »maltretirali« tako Kjara in Patricija kakor jaz, sam pa se ni prav nič vznemirjal. Devetnajstletni Bobo, ki sva ga z malo več truda izvlekla iz kleti, se je na travniku prav tako pustil božati in trepljati, še najbolj pa so ga zanimale bližnje sončnice, kjer je radovedno vohal naokoli. »Verjetno je šla tam mimo kakšna mačka,« pojasni Sašo.
