Tiskane izdaje
Kartonske škatle so bile vse bolj popisane. Obiskovalci Paradižnikovega dne so v zameno za možnost poskušanja ocenjevali paradižnike, ki so zrasli v rastlinjakih znane gorenjske vrtnarije. »No, in kje je potem že to volovsko srce,« je spraševala ena prvih v vrsti, v katero se je kasneje zvrstilo še kakih 900 obiskovalcev. Ni namreč dvoma: volovsko srce je paradižnik, ki je najbolj poznan in priljubljen v Sloveniji in je bil tako tudi ocenjen. Je goveja juha paradižnikovega sveta: mogoče ne najbolj razburljiv, ampak zanesljiv in »sestavljen« tako, da nikogar v resnici ne odbija.
Tisto, kar je v Sloveniji volovsko srce, pa so v zahodnem svetu paradižniki, ki slišijo na ime Brandywine: mesnati, uravnoteženega okusa, pri katerem nista nasilni ne kislina na sladkost. V pokušini so imeli obiskovalci rožnato inačico; ta v polni zrelosti zasije z lepo barvo, ki se v estetskem smislu lepo ujema z navado tega paradižnika, da nosi nekoliko zelene »rame«.
Druga kategorija, pri kateri so se obiskovalci Paradižnikovega dneva ustavljali in velikodušno pisali petice, so bili češnjevi paradižniki. Zlasti je navduševala razmeroma nova sorta Licobello, ki spominja na majhne papričice – in je dobila same petice tako od obiskovalcev kot od strokovne komisije, ampak pri tej pa res ne bi mogli govoriti o ravnotežju med okusi, kajti gre za izredno sladke sadeže, ki bi lahko bili ilustracija tega, da se pri paradižniku dolgo ni vedelo, ali gre za sadje ali zelenjavo in so ga potem v izogib zmešnjavam v trgovini začeli konvencijsko razvrščati v zelenjavne predelke.
Tretja posebnost, ki je pri Slovencih naletela na topel sprejem, pa so bili črni paradižniki, predvsem drobnejši, kot so Zebrino, Sensual Love in Black Zebra Cherry. Ti so nekoliko al dente: običajno imajo tršo kožico, je pa nagrada potem toliko večja. Notranjost črnih paradižnikov je eden najbolj fotogeničnih prizorov, kar jih zelenjava lahko ponudi: prelivajo se v krvavordečih tonih, ki prehajajo v škrlat in mahagonijevo rjavo, vse skupaj pa obliva sredica barve temne, globoke zelene reke.
Poznavalci prisegajo, da je pri črnih paradižnikih mogoče čutiti nekoliko dimljenega priokusa, vsi ostali pa, da je to paradižniki, ki je preprosto dober. In še najslabše ocenjeni: rumeni Yellow Banana, s prevladujočo kislino in z obilno mero soka. Pri nas zavrnjen, v tujini pa zelo znan in priljubljen, predvsem za izdelavo omak.
Suša uničuje,
Ob pol sedmih je sonce počasi drselo za visoka drevesa in zdelo se je, da se obiskovalci kar težko odtrgajo od vrtnarije: niti ne toliko zaradi paradižnikov, kajti ti so skoraj pošli, popolnoma »obran« pa je bil tudi že rastlinjak. Težko so se odtrgali od pogovorov s somišljeniki.
Kajti, čeprav zveni čudno, je resnično: skoraj ga ni človeka, ki ne bi imel kaj povedati o paradižniku. Ker je tako priljubljen, se vsak čuti dovolj domačega, da lahko o njem govori, pa še zabavne zgodbe so in je potem v družbi glavni. Paradižnike namreč spremlja veliko dobrih anekdot, posledice dejstva, da je to rastlino v bistvu precej težko vzgajati.
Letošnje poletje, ki s sušo namreč klesti po vsem ostalem živem in zelenem, paradižniku sicer koristi. Drugače pa je to rastlina, ki je prišla iz delov sveta, kjer imajo sonca v izobilju, dežja pa malo – in paradižnik se kljub dolgi udomačenosti zato še vedno znajde v popolni nemoči, ko se je treba boriti proti boleznim, ki jih prinaša vlaga. Eno prvih vprašanj za najbolj znano slovensko svetovalko za področje zelenjave Mišo Pušenjak je zato na Paradižnikovem dnevu bilo, kako je s pokrivanjem paradižnika – se ima smisel truditi ali ne. »V letošnjem in tudi lanskem poletju pokrivanje nima nobene posebne vloge, ker je suho – v vseh ostalih pa je jasno: paradižnikih bo veliko dlje zdrav, če bo na suhem,« je odgovorila.
Najboljši je seveda rastlinjak, ki pa mora biti, poudarja, dovolj prostoren. Le taki dovolj akumulirajo toploto, da blažijo temperaturna nihanja med nočjo in vročim dnevom, pravi Pušenjakova, hkrati pa rastlini dajejo tudi dovolj zraka. Meni tudi, da je tudi pri paradižniku – čeprav celo v strokovni literaturi ponekod piše drugače – ključnega pomena kolobarjenje.
»Lahko se nekaj časa obnese in paradižnik tri, štiri leta posadite na isto mesto. Ampak enkrat se pa zagotovo zalomi – še v vsakem rastlinjaku se je,« opozarja. To je trenutek, ko se v prst naselijo bakterije in škodljivci, in v takem primeru, je nazorna Pušenjakova, ti ne pomaga več, niti če zamenjaš vso prst v rastlinjaku. Ji gre verjeti; kot kmetijska svetovalka v zadnjih letih je bila verjetno pogosto v položaju, da je morala tolažiti gojitelje paradižnika, ko jim je na primer krompirjeva plesen s svojimi temnimi in sluzavimi madeži v dveh dneh uničila trud večih mesecev. Pri čemer škodo, če je uničenih nekaj rastlin, vrtičkar že preživi, malo težje pa je za profesionalca, ki od tega živi.
Enaki za industrijo,
Bolezni, večji donosi in želja po nečem novem sta tudi argumenta žlahtniteljev, ki vsako leto na trg pošiljajo nove sorte. Profesionalne pridelovalce bolj zanima tisti del, ki je povezan z večjo odpornostjo rastline na bolezni – kar posledično pomeni tudi manj ali celo nič škropljenja in lažje vzdrževanje rastline.
V Združenih državah žlahtnitelji veliko delajo na sortah, ki bi imele povečano odpornost na krompirjevo plesen, spet druge zanima, koliko plodov bo rastlina spodobna »dati od sebe«, tretje, ki so se specializirali predvsem za »industrijske« paradižnike, pa ob vsem omenjenem zanima tudi to, kako zasnovati rastlino, ki bo imela čim bolj uniformne plodove: torej okrogle, srednje velike, živo rdeče in brez razpok, zelenih ramen in drugih nepravilnosti, ki bi utegnile odvrniti razvajene kupce v supermarketih – in tudi takih je bilo na Paradižnikovem dnevu kar precej, le da niso poželi prevelikega zanimanja.
Čisto nekaj drugega pa so polamaterski žlahtnitelji, ki ustvarjajo sorte »za oko«: najnovejša modna smernica so tako vijolični in modri paradižniki, pri čemer je treba modro barvo razumeti nekoliko z rezervo, vijolične pa smo videli tudi že v Sloveniji in se prepričali, da so v resnici barve jajčevca. Taka je na primer sorta P20, ki je nenavadno očarljiva na pogled. Paradižnik se namreč tam, kjer je osončen, obarva globoko vijolično, kar pomeni, da se pecelj pozna kot odtisnjena oranžna zvezdica. No, ampak resnici na ljubo šarm popolnoma izgine pri okusu, ki je prazen in voden.
Kar pa menda ne velja za sorto, ki je pomenila prelomnico oziroma trenutek, ko so tudi paradižniki začeli ustvarjati modo: Green Zebra. To je zelen paradižnik, ki ga je v začetku osemdesetih požlahtnil Američan Tom Wagner in je za seboj potegnil val posnemovalcev. Moderne so postale zelene sorte – ki marsikoga še odbijajo – in črtasti vzorci. Po nezaslišanem uspehu svoje prve zebre, ki jo v nebo hvalijo tudi največji kuharski mojstri, so vzniknile še črna, pa rdeča in bela inačica, pa več oblik črtastih češnjevcev.
Pravzaprav – le še črtastega volovskega srca ni na spregled.
