Tiskane izdaje
Med knjigami in tekmovalnimi obveznostmi je spretno krmaril vso kariero. »Pri nas doma je bilo vedno jasno, da je šolske obveznosti treba opravljati. Brez debat in prepričevanja. Nikoli nisem pomislil, da tega ne bi jemal resno, bilo je samoumevno,« je poudaril Franci Petek. S študijsko literaturo je tudi razbil monotonost športnega urnika. »Možgane je treba trenirati na čim več področjih. Prebiranje knjig, zahtevnejših strokovnih besedil je vsekakor eden boljših treningov. Takrat seveda tega nisem dojemal tako zrelo, zdaj pa se zavedam, da mi je prav to pomembno pomagalo tudi v športu,« je dejal. Prehod s skakalnice v predavalnico ni bil težak, saj je red, disciplino, dobro organizacijo in doslednost osvojil že v športu.
Ko je bil pri koncu priprave diplomske naloge, je moral opraviti še obvezen praktični del: »Potrkal sem na nekaj vrat in dobil priložnost na geografskem inštitutu. Raziskovalna sfera me je takoj pritegnila. Všeč mi je bil način dela in razmišljanja, tempo in ljudje. Raziskovanje je podobno športu; oboje nudi preizkušanje na vrhunski ravni,« je razmišljal. Pozneje je inštitut razpisal mesto mladega raziskovalca; ker so že poznali njegove sposobnosti in delovne navade, so ga zaposlili.
Za prepoznavnost, ki mu jo je omogočil šport, je zelo hvaležen: »Ta pečat je neprecenljiv. Na vseh področjih olajša vzpostavljanje prvega stika, ki je ključen za premagovanje ovir,« je pripovedoval doktor znanosti. Preizkusil se je tudi v novinarstvu - na komercialni televiziji je sledil strasti do športa, a to nikoli ni bil njegov življenjski poklic, le dodaten zaslužek.
Ko se je ponudila priložnost vrnitve v skakalne kroge, je pozabil na vse druge vloge: »Kaj je pretehtalo, da sem se vrnil? Srce. Že od otroštva sem povsem predan skokom in vedno bom. Čeprav nisem bil dejaven približno deset let, sem ves čas spremljal dogajanje in ohranjal prijateljske stike. Ko so mi ponudili sodelovanje, je bil to zame izjemen izziv. V znanstveni karieri sem sicer lepo napredoval, a dileme pri odločanju ni bilo,« je pojasnil.
Funkcija, ki jo opravlja, je zelo odgovorna, njegovo delo je ves čas pod drobnogledom javnosti. »Kritike so zelo pavšalne, natolcevanja zelo pogosta, kar škodi delovnemu ozračju, ki ga s trudom gradimo. Delovna klima je izjemno pomembna, ustvarja podlago za delo. Neumestne kritike so zelo moteče, zato komentarjev ne berem več,« je pripovedoval 38-letnik. In prav to je po njegovem ključna razlika med raziskovalno in športno sfero - v znanosti ni neutemeljenih pritiskov, ki so stalnica v športu.
Tekmovalcem in tekmovalkam, ki se odločajo za konec športne poti, svetuje, naj se pri prehodu v vsakdanje življenje najprej lotijo šolskih obveznosti in se ne otepajo dela: »Četudi se morda kakšno zdi na prvi pogled podcenjujoče, je lahko le prehodna raven in odskočna deska za novo, boljše delovno mesto. Kar te veseli, pride samo od sebe, ko si to tudi zaslužiš. Včasih je treba narediti kakšen ovinek in storiti malenkost več, kot bi si želel. Vendar prej ali slej s trdno voljo in dobrim delom prideš do cilja.«
Ne zagovarja stališča, naj bi vsakega vrhunskega športnika po končani tekmovalni karieri čakala zaposlitev. »Prepoznavnost in uspehi omogočijo bližnjico do nekega delovnega mesta, a morajo biti zahteve za pridobitev tega enake za vse. Naslov svetovnega prvaka ni merilo za pridobitev delovnega mesta, niti zagotovilo, da ima posameznik ustrezno znanje, je pripravljen opravljati delo na visoki ravni in se pri tem še izobraževati,« je pojasnil.
Iz torkove tiskane izdaje Dela.
