Tiskane izdaje
V dediščini laufarjev se prepletata snovna in nesnovna dediščina: naličja, obleke, pripomočki, umetnost rezbarstva, šege, navade, jezikovno-narečne posebnosti. Posebnost cerkljanskih šemskih likov so lesena naličja, larfe. V dediščini laufarjev se prepletata snovna in nesnovna dediščina: naličja, obleke, pripomočki, umetnost rezbarstva, šege, navade, jezikovno-narečne posebnosti.
Posebnost cerkljanskih šemskih likov so lesena naličja, larfe. Posebnost cerkljanskih šemskih likov so lesena naličja, larfe. Izrezljana so iz lipovega lesa in jih
v tako človeku podobni obliki ne poznajo nikjer drugje na Slovenskem. Poznani so tudi po tem, da so oblačila likov izdelana iz svežega mahu, bršljanovih listov ali smrekovih vejic. Laufarji so zaključena skupina, ki sebe imenuje laufarska družina. Med njimi je nekaj arhaičnih mask najstarejšega izvira (Pust, Ta star, Ta stara), druge predstavljajo različne družbene in poklicne skupine domačega okolja (Gospod in Gospa, Ta loparjev, Ta kožuhov, Ta slamnat), nekateri liki pa poosebljajo človeške značilnosti, slabosti in bolezni tega prostora (Ta krastov, Ta pjan in Ta pjana).
O začetkih, razvoju in spremembah v cerkljanski laufariji zaradi pomanjkanja pisnih virov ne vemo veliko. Ni znano, od kdaj so laufarji v Cerknem, niti od kod so prišli. Obred je verjetno stoletja potekal po nenapisanih pravilih, zadnjič leta 1914, ob začetku prve svetovne vojne. Po letu 1918, ko je Primorsko zasedla in pozneje priključila Italija, so bili prepovedani. Dokončno je laufarje prizadela druga svetovna vojna.
Do obnovitve laufarije je prišlo leta 1956 na pobudo Petra Breliha. Že leta 1948 je začel namenoma prihajati v Cerkno, da bi ljudi navdušil za obnovitev šege. S pomočjo starejših Cerkljanov in ob strokovnem sodelovanju dr. Nika Kureta so obnovili vse like laufarske družine in obred. Laufarska družina je ob obnovitvi leta 1956 štela štirinajst likov, z leti se je število povečalo na petindvajset. Pustno dogajanje sestavljajo nedeljski obhodi, koledovanje, odkop bôta in obsodba pusta. Štiri nedelje pred pustom se laufarji postopoma začnejo kazati v javnosti, s čimer napovedujejo predpustni čas.
Koledovanje je eno glavnih opravil v predpustu. Laufarji v skupini obiskujejo domačije in nabirajo dobrote, nekdaj so zbirali sukanec, da so si lahko popravili in na novo našili obleke. Še vedno pa Ta star
z vsako gospodinjo, ki jih sprejme, zapleše ples za dobro letino oziroma dè bè blà rípa bèl debjéla.
Osrednji lik cerkljanske laufarije je Pust, ki simbolizira zimo in je kriv za vse, kar se je v preteklem letu
v Cerknem in okolici slabega zgodilo. Za vse slabosti in napake je obsojen, tudi zato, da lahko pride pomlad. Sojenje in usmrtitev pusta je osrednji dogodek laufarije. Sodnik Cesarsko-kraljeve sodnije pustu pred zbranim občinstvom prebere obtožnico, kalamon, v starem cerkljanskem narečju. Pust večkrat pobegne, vendar ga Ta terjasti najdejo in privedejo nazaj.
Na pustni torek dopoldne laufarji iščejo in odkopljejo »bôt« (drvarski bat) – ta je bil vse leto zakopan na zemljišču, ki je bilo včasih po izročilu last laufarske skupnosti. Bôt je orodje, s katerim bodo usmrtili pusta. Dokončno sodbo mu izrečejo na pustni torek in se glasi smrt
z bôtam. Usmrtitev izvrši Ta star.
V znak žalosti laufarji zaplešejo poseben ples, ta kapcinarsko, pri kateri se polka izmenjuje z žalostinko in se laufarji v obupu valjajo po tleh. Pusta odpeljejo s prizorišča neznano kam. Obreda je s tem konec.
Laufarijo ohranjajo z vsakoletno živo uprizoritvijo v pustnem času, ko se znanje o njej prenaša iz generacije v generacijo z ustnim izročilom. Za to dejavnost je bilo v Cerknem ustanovljeno Društvo Laufarija. Pomembna je izobraževalna vloga Cerkljanskega muzeja, kjer je na ogled stalna zbirka Pust je kriv! Pripoved o cerkljanskih laufarjih. V muzeju je shranjena tudi njihova oprema. V lokalnem okolju je zamrla veščina izdelovanja lesenih naličij. V muzeju je ohranjeno le orodje zadnjega rezbarja Franca Kobala.
