Cesta, ki povezuje 41 gradov in njihovih zgodb

V projekt kulturnozgodovinske poti Cesta gradov so vključeni gradovi obmejnega območja v Avstriji, Sloveniji in na Hrvaškem.
Fotografija: Če bi hoteli obiskati vse gradove, vključene v projekt, bi morali prevoziti 852 kilometrov poti po Hrvaški, Sloveniji in Avstriji. FOTO: uradna stran Ceste gradov
Odpri galerijo
Če bi hoteli obiskati vse gradove, vključene v projekt, bi morali prevoziti 852 kilometrov poti po Hrvaški, Sloveniji in Avstriji. FOTO: uradna stran Ceste gradov

Gradovi, dvorci in utrdbe so po obmejnem območju južne Gradiščanske in vhodne Štajerske v Avstriji, Pomurja in vzhodnega Podravja v Sloveniji in Medžimurja ter Zagorja na Hrvaškem posejani zelo na gosto. Po nekaterih podatkih je gostota teh pričevalcev zgodovine tu največja v Evropi, saj je bilo to območje mejna obrambna črta pred Turki, ki so dolgo vladali tudi Ogrski na vzhodni strani te črte. Veliko zgodb je povezanih s temi utrdbami, večinoma izvirajo iz sred­njega veka. Zgodbe nekaterih se zdaj povezujejo v skupno zgodbo projekta Cesta gradov.

Na dvorišču starega, še neobnov­ljenega dela gradu Negova je 80 metrov globok vodnjak. Legenda pravi, da sta ga davno izkopala kaznjenca, ki sta si s tem prislužila svobodo. Druga negovska legenda pravi, da so lastniki gradu v času turških obleganj prvega Turka, ki mu je uspelo preplezati grajsko obzidje, zajeli in ga dali živega zazidati v grajsko steno. O tem naj bi še danes pričala »turška glava« v grajskem zidu. Arheologi so prav ta teden poleg legend na dvorišču starega dela gradu začeli odkrivati nova zgodovinska dejstva o preteklosti in razvoju te utrdbe. Sicer pa grad ponuja stalno razstavo o negovskih čeladah, spominsko sobo Antona Trstenjaka, razstavo zeliščarstva, v njem je tudi eno od šestih stalnih razstavišč mednarodne zveze umetniških fotografov Fiap, uspešno organizirajo nekaj dobro obiskanih prireditev, kot sta Penina fejst in Festival ljubezni, kmalu bodo v njem na voljo tudi prenočišča in restavracija.

Grad Negova še skriva del svojih skrivnosti. FOTO: Jože Pojbič/Delo
Grad Negova še skriva del svojih skrivnosti. FOTO: Jože Pojbič/Delo


Dvorec Rakičan je kot manjša utrdba prav tako začel nastajati v 15. stoletju, a je njegova sedanjost veliko živahnejša in bolj zanimiva od preteklosti: v njem so raziskovalno in izobraževalno središče, konjeniški center, manjši muzej kočijaštva, mladinski center, restavracija, hotelska ponudba z različnimi kategorijami sob ter središče številnih prireditev in dogodkov. Najbolje obiskana je gotovo plesna Noč čarovnic, ki običajno traja tri dni in privabi na tisoče obiskovalcev.
 

Legenda o grofični in kapitanu


Lendavski grad, ki ga omenjajo že pisni viri iz 12. stoletja, je bil najprej prizorišče tatarskih napadov in osvajalskih pohodov češkega kralja Otokarja, pozneje pa tudi branik pred Turki. Prav iz turških časov izvira ena od njegovih najbolj znanih legend o nesrečni ljubezni graščakove hčere Piroške Bánffy, ki je bila zaljubljena v kapitana Mihaela Hadika. Hadik se je v dvoboju spopadel s tekmecem, turškim bojevnikom, in Piroška je mislila, da je v dvoboju padel, zato je s skokom skozi okno gradu naredila samomor. Toda v resnici je Hadik zmagal in tako ostal brez svoje ljubljene. O resničnosti te legende ni dokazov, dobro ohranjena mumija Mihaela Hadika, ki jo hranijo v cerkvi nad Lendavo, pa je še danes ena od posebnih zanimivosti iz lendavske preteklosti. V gradu, katerega slikovito obrambno obzidje je bilo porušeno kmalu po drugi svetovni vojni, sta zdaj muzej in galerija.

Predhodnik gradu v Murski Soboti je bil že v 12. stoletju grad Bel Mura, poimenovan po ogrski pokrajini Belmura (zdaj del Prekmurja), katere središče je bil. Sedanjo obliko so gradu dali madžarski grofje Szapáryji, posebnost tega gradu pa je, da ni bil nacionaliziran, ampak ga je zadnji grof László Szapáry že leta 1934 prodal na dražbi, kupila ga je takratna občina Murska Sobota. Grad je še zdaj v občinski lasti in je namenjen predvsem kulturi – v njem so pomurski muzej, mladinski in kulturni klub ter gledališka dvorana.

V dvorcu Rakičan je tudi manjši muzej kočijaštva. FOTO: Jože Pojbič/Delo
V dvorcu Rakičan je tudi manjši muzej kočijaštva. FOTO: Jože Pojbič/Delo


Eden od najbolj razvpitih slovenskih gradov je zaradi velikosti gotovo grad pri Gradu na Goričkem. Najbolj znana legenda pravi, da ima 365 prostorov, torej kolikor je dni v letu. To je res le legenda, ampak prostorov, od katerih večina še vedno kliče po prenovi, je v njem res ogromno in nekatere kletne so si za bivališče, prezimovališče in tudi kotišče izbrali netopirji. Sicer je v gradu sedež Krajinskega parka Goričko, ki si poleg ohranjanja kulturne krajine in narave na območju krajinskega parka prizadeva tudi za obnovo in predstavitev gradu čim širšemu krogu obiskovalcev. Tudi v tem gradu je, tako kot v rakičanskem dvorcu, mogoče prespati, na ogled so tudi manjše muzejske zbirke starih obrti in dejavnosti na Goričkem.
 

V projektu je 41 gradov


To je samo nekaj legend in zgodb in samo nekaj sodobne dejavnosti dela gradov, ki se povezujejo v Cesto gradov. Zgodb je še veliko, saj so našteti gradovi samo ena od sedmih predlaganih povezanih poti, ki jih obiskovalcem in ljubiteljem preteklosti priporočajo snovalci projekta. V projekt je vključenih 41 gradov, največ na avstrijski strani, devet jih je v Sloveniji in štirje na Hrvaškem. Če bi hoteli obiskati vse gradove, vključene v projekt, bi morali prevoziti 852 kilometrov poti po Hrvaški, Sloveniji in Avstriji. Koristen pripomoček pri tem bi bil vsekakor zemljevid Ceste gradov, ki so ga v okviru projekta izdali pred kratkim, dobro bi bilo počakati še do avgusta, ko bo izšla tudi zgodovinska revija, v kateri bodo predstavljeni območje in posebnosti ter zanimivosti vsakega gradu in dvorca posebej.

Za pridružitev projektu se zanimajo tudi na blejskem gradu.<br />
FOTO: Blaž Račič
Za pridružitev projektu se zanimajo tudi na blejskem gradu.
FOTO: Blaž Račič


»Cesta gradov ni naš in ne nov izum, saj so se avstrijski gradovi v Schlösserstraße – torej cesto gradov – začeli povezovati že pred štiridesetimi leti. Toda zdaj smo se v okviru evropskega projekta na našo pobudo prvič povezali čezmejno in zanimanja za sodelovanje je bilo zelo veliko,« je povedala vodja projekta pri Znanstvenorazi­skovalnem središču Bistra Ptuj Zvonka Lazar.
 

Pomembna je skupna promocija


»Za nas je največ vredno mreženje, povezovanje med posameznimi gradovi in skupna promocija. Na Negovi nam bo zelo koristilo, če bodo za nas izvedeli obiskovalci avstrijskih gradov, povezanih v ­Cesto gradov,« je o pomenu projekta dejala direktorica gornjeradgonskega zavoda za kulturo, promocijo in turizem Tatjana Kotnik Karba. Katarina Jerebic, nosilka projekta pri RIS Dvorec Rakičan, je dodala, da bodo glede na to, da avstrijska cesta gradov obstaja že štiri desetletja, s projektom pridobili predvsem slovenski in hrvaški gradovi. »Koristne bodo avstrijske izkušnje s področja grajskega turizma, Avstrijcem pa bodo dobrodošle naše izkušnje pri pridobivanju projektnih sredstev, ki jih imamo več kot oni. Ker se projektno obdobje počasi izteka, se že pripravljamo na prijavo novega projekta Cesta gradov 2, saj je zanimanja za nadaljevanje sodelovanja med sodelujočimi gradovi veliko, veliko je tudi zanimanja med upravljavci slovenskih gradov, ki še niso vključeni v projekt. Za pridružitev projektu se zanimajo na primer tudi na blejskem gradu.«

Preberite še:

Komentarji: