Tiskane izdaje
Pri snemanju filma Diana, ki je v Veliki Britaniji sprožil burne odmeve in ga pri nas še vrtijo, so sodelovali tudi trije Slovenci. Natančneje, dva Slovenca in Slovenka. Gledalci, pa naj bodo še tako pozorni, bi na platnu zaman iskali njihove obraze. »V večini filmov, tudi v tem, smo pogosto neopazni,« pravi Tjaša Perko, 26-letna kaskaderka, ki je v biografski zgodbi o valižanski princesi odpeljala najbolj drzne prizore avtomobilskega zasledovanja.
Tjašin dekliški priimek je Cvetkov. Če to ne prebudi spomina, dodajmo še očetovo ime: Rok, Rok Cvetkov. Človek, ki je oral ledino v jugoslovanskem kaskaderstvu, izvajal predrzne akcije, ob katerih so gledalci vedno znova otrpnili, ima v evidenci IMDb pod svojim imenom zapisanih več kot 70 filmov, pa menda seznam sploh ni popoln. Med zadnjimi je Move on z Madsom Mikkelsenom, delal je v Čarovniškem vajencu z Nicolasom Cageem, pa v Patriotu z Melom Gibsonom, pa s Chuckom Norrisom ... Še vedno aktivni kaskader se je uveljavil tudi kot koordinator kaskaderskih filmskih prizorov in s to nalogo je vstopil v filmsko zgodbo o Diani.
»Ko je oče ugotovil, da bo v filmu potreboval voznike kaskaderje, je bilo logično, da sem zraven. Jaz sem njegov 'nahrbtnik', kamorkoli gre, vedno sem z njim, in prav v prizorih z avtomobili najpogosteje sodelujem,« pravi Tjaša, ki ima v bazi IMDb vpisanih sedem filmov, izkušenj pa veliko več, saj pri večini projektov z očetom delata skupaj.
Tjaša, dovolj
Morda bi kdo rekel, da Tjaši pač ni težko, saj ji je očka utrl pot. A v kaskaderstvu ni tako. Si ali nisi. In ona definitivno je. »Oče pravi, da se v trenutku, ko sedem za volan, čisto spremenim, da čisto znorim. Se je že zgodilo, da mi je rekel: Tjaša, dovolj, v tem filmu ti ne bo treba tako dirkati.« Pa se punca težko ustavi, tudi če je v njenih rokah star ferrari, ker pač hoče vedeti, koliko gre.
»To, kar počnem, zame v resnici ni delo, prej zabava.« Ki se je začela že zelo zgodaj, saj sta menda z očetom vedno rada počela neumnosti. (Mama zanje ni kazala takšnega navdušenja.) »Pri sedmih letih sem prvič nastopala v filmu Feliks, ki žal ni bil nikoli prikazan. Namesto nekega fantka sem stala na konju, ki se je spustil v galop.« Izkušnja očitno ni bila travmatična, ker jo je oče šele pred kratkim spomnil, da je morala s konja tudi pasti. Saj je bilo spodaj seno, pa vseeno ...
Oče je v kaskaderstvo pritegnil njenega sedem let mlajšega brata Alexa, ki je že kot deček podiral rekorde na motorjih, kolesih. Zdaj je njegov svet predvsem elektronska glasba, v športu pa je tudi zaradi poškodb postal bolj umirjen. Tjašo je oče menda sprva držal bolj v ozadju, češ punca je, pa je sama pokazala, da hoče biti zraven. »Zaradi tega mu je bilo včasih kar malo žal, pa sem mu rekla: zdaj pa imaš!«
Njena strast do vožnje, hitre vožnje, se je razvila šele po opravljenem vozniškem izpitu. »Oče me je učil že prej in je bil malce razočaran, ker je pričakoval, da bom kar znala. Pa je moral počakati.« Kaskaderstvo zajema marsikaj, pri šestnajstih je recimo lezla iz enega vozečega avta v drugega, definitivno pa najbolj uživa za volanom. »Adrenalin ni toliko povezan s hitrostjo, največje vznemirjenje prinesejo ovinki.« Sicer pa ji tudi kakšno visenje z balkona »ni problem«, celo v 13. nadstropju ne.
V središču akcije in nevarnosti je bila tudi v filmu Milča Mančevskega Sence (Senki). »Igrala sem nosečnico, ki jo v trenutku, ko prečka prehod za pešce, zbije nepreviden voznik. V resnici se me sicer izogne, a mimo v istem trenutku prileti še en avto, tega vozi moj oče, ki se obrne. Bila sem ujeta med oba in lahko bi se zgodilo, da bi kateri priletel vame. V ekipi, ki je snemala prizor pred nami, je kaskaderki priletel neki kos v glavo,« pove tako mimogrede.
Treba je pač vedeti, kako se stvarem streže. Če gre za dirkanje, si je treba najprej ogledati ceste, vedeti, kam peljejo ovinki, opraviti trening. Pri visenju z balkona je bila privezana na vrv, pa vseeno za večino to ne bi bilo zadostno zagotovilo za varnost. »A mene ni strah. Če bi tako razmišljala, tega ne bi počela. Sploh pa v vsem, kar delam, poslušam očeta. On je moj učitelj in brez njega ne naredim ničesar.«
Treba pa je imeti tudi natrenirano telo, kar Tjaši, ki ne zna biti pri miru, ni težko. »Po porodu sem začela z visoko intenzivnimi intervalnimi treningi in sem se hitro vrnila v formo. Oče, ki je bil jugoslovanski prvak v karateju, me uči borilnih veščin, pa malo grem na rolerje, na kolo, pa v hribe, ker imam moža športnika. Ves čas smo v akciji. Ali bo Oskar počel podobne reči, ne vem, je pa res, da že zdaj s kavča skače na medvede, tako da neke znake že kaže.«
V začetku decembra čaka Tjašo na Danskem snemanje ekshibicij za nov film, predvsem pa veliko dela za produkcijsko hišo, ki sta jo ustanovila z očetom. »Rada sem pred kamero, za kamero, v akciji,« pravi in doda, da brez adrenalina ne bi zdržala.
