Ali kaj zavidate svojim naslednicam, da bodo na svetovnem prvenstvu lahko tekmovale na domačih tleh?

Žal mi ni bilo dano, da bi na svetovnem prvenstvu nastopila pred domačimi navijači, čeprav je Planica prvič kandidirala že leta 2017, tako da jim po svoje res kar malce zavidam. To je noro. Sem pa po drugi strani tudi vesela, da imamo v Sloveniji tako veliko prireditev. Verjamem, da bo nastop pred domačim občinstvom zanje dodatna spodbuda, čeprav je včasih lahko tudi breme. Odvisno bo od tega, ali bodo to živčnost, ki zagotovo obstaja, znale pretvoriti v nekaj dobrega. Njihova prednost bi lahko bila, da poznajo proge, dodatna spodbuda zanje pa bo nastop na domačih tleh.

Že na današnjem sprintu bo prvi vrhunec tekaškega dela SP, kjer bo naš adut Eva Urevc, ki je predlani, tako kot vi, z Lampičevo že osvojila kolajno na SP.

Omenila bi še Miho Šimenca, ki je letos že prišel do točk svetovnega pokala. Glede Eve pa vemo, da ni tako dobra v klasiki kot v prosti tehniki, je pa letos zanjo zelo zanimiva sezona, saj dosega odlične rezultate tudi na tekmah na razdaljo. In to na novoletni turneji, ko si sledijo tekma za tekmo. Nekaj podobnega je tudi na svetovnem prvenstvu, ko si tekme sledijo druga za drugo, zato menim, da ima Eva tudi na teh tekmah visoko postavljene cilje. Upam, da se ji bo izšlo, in s to pripravljenostjo, ki jo ima v letošnji sezoni, lahko preseneti.

S 27 leti je tudi daleč najstarejša v reprezentanci. Vi ste tekmovali do skoraj 36. leta, Petra Majdič se je poslovila pri 32 letih. Zakaj v zadnjih letih takšen osip v slovenskem ženskem smučarskem teku?

Težko je na to odgovoriti, ker ne vem, kaj se dogaja v klubih. Bojim se, da nisem prava oseba za odgovor na to vprašanje. Tekaška kariera je naporna, zato je zelo pomembno, kakšno je okolje, ki te spremlja. Vsaj pri meni na začetku niso bili v ospredju rezultati, pomembneje mi je bilo, da ekipa dela dobro, da ji verjameš, in potem se pokaže tudi napredek. Ne vem, kdaj se bodo spet ponovila leta, ko se nas je v sprintu pet uvrstilo med 30 najboljših. To kaže, kako močno ekipo smo imeli, a tudi v tekaško razvitejših državah pride do krize, ko nekaj let nimajo vrhunske ekipe.

Dobro poznate razmere na Norveškem, saj ste že dobro desetletje razpeti med njo in Slovenijo. Kaj Norvežani delajo drugače, kot se dela pri nas?

Eno so pogoji, drugo pa je zanimanje za smučarski tek, ki je na Norveškem noro popularen. Že v mlajših kategorijah imajo veliko tekmovalcev in ob tako široki bazi ni čudno, da so tako uspešni. Ob tem so njihove šole usklajene s treningi, popoldne pa otroci trenirajo sami, v skupinah ali s starši. Tam je več poudarka na sami igri, prav tako pozneje začnejo podeljevati kolajne. Še ena razlika je, ki je sama nisem toliko opazila, Ola pa je: pri nas mladi že zelo veliko trenirajo, tam pa se količina treninga dviguje postopoma.

Imate željo, da bi se bolj dejavno vključili v delo z mladimi in skušali norveški model prenesti tudi v Slovenijo?

Imela sem veliko željo, da bi trenirala mlajše kategorije. Mislim, da bi mi bolj ustrezala kakšna mladinska ekipa kot članska. V Lillehammerju so me povabili v klub in sem delala s 14- in 15-letniki, kar je bila odlična izkušnja. Zdaj doma je to težje, ker Ola veliko potuje z reprezentanco, imava dva otroka, tako da si ne bi mogla privoščiti, da bi bila ves čas v varstvu. Zato za zdaj to ne pride v poštev, morda kdaj pozneje.