Lakota je neusmiljeno stanje. Človeka naredi krhkega in bolnega. Več kot ena milijarda ljudi na svetu nima dovolj hrane. S skupnimi močmi moremo veliko doseči v boju proti lakoti. Če dobi družina semenje in orodje za obdelavo polja, od katerega sadov živi, je to čudež. Če vodnjak pripomore, da dotlej suha zemlja postane rodovitna, je to čudež. Če je zgrajeno skladišče, kjer doslej ni bilo nobene shrambe za živila, je to čudež. Karitas prireja tradicionalno avgustovsko nabirko za ljudi, ki trpijo stisko v Afriki, Latinski Ameriki in Aziji.
 
V deželah, kot so Južni Sudan, Burkina Faso, Kenija, Uganda in Demokratična Republika Kongo, potrebujejo družine orodje in seme, da ubežijo lakoti in si zagotovijo preživetje. Na primer: Desetletja dolgo izkoriščanje in vojaški spopadi so povzročili, da je postala Demokratična republika Kongo ena najrevnejših dežel na svetu. 32-letna Tereza živi s svojimi štirimi otroki v vasici Kapombo. Družina trpi lakoto, otroci ne morejo obiskovati šole. Z Vašim darom more mati štirih otrok kupiti semensko koruzo, maniokove sadike in orodje, s katerim bo obdelala svoje polje. Računa celo, da bo pridelek večji od najnujnejših domačih potreb in bo mogla nekaj pridelkov prodati na trgu. »Potem bi mogla svojim otrokom plačati tudi šolanje,« upa mati. Tako pomagajo pridelki pregnati lakoto in družini zagotoviti preživetje. S pomočjo drugih projektov, npr. v Keniji, morejo brezdomski otroci obiskovati šolo in ubežati začaranemu krogu revščine.
 
Med avgustovsko nabirko nam izročeni darovi bodo porabljeni za podporo teh projektov, pa tudi za projekte, ki jih je neposredno začela koroška Karitas. Kajti potrebnih je veliko takih majhnih čudežev, da ljudje po svetu ne bodo trpeli več lakote in se bodo mogli spet postaviti na lastne noge. Številnim ljudem so Korošice in Korošci pomagali tudi lani, ko so ob avgustovski nabirki 2010 darovali € 158.970,21. Vsem darovalkam in darovalcem ter vsem, ki so pomagali pri izvedbi nabirke, izrekam prisrčen »boglonaj«.
  

Naš najnovejši projekt poteka v Južnem Sudanu

V začetku marca 2011 nam je pisala projektna partnerica s. Rosemary Oduol FMSA iz mesta Wau v Južnem Sudanu: »Po glasovanju o neodvisnosti Južnega Sudana se končno vse znova vrača v normalnost. Trgovine so spet odprte in vse poteka kot običajno. Kar pa je vsekakor še preostalo, je bolečina – bolečina lakote in bolezni. Revščina in smrt prevladujeta na našem področju slej ko prej.« Sestra Rosemary je frančiškanka in voditeljica nedavno spet odprte škofijske bolnišnice »Daniel Comboni« v mestu Wau. Mesto šteje okrog 151.000 prebivalcev – ki se ukvarjajo predvsem s pridelovanjem prosa, koruze in sladkega krompirja – in le počasi okreva po posledicah vojne. Večina infrastrukture je še vedno porušena. Mnogo ljudi umre zaradi nalezljivih bolezni, kot so malarija, aids in gobavost. Domnevajo, da mora 90 % prebivalcev preživeti z manj kot enim ameriškim dolarjem na dan. Umrljivost otrok dosega več kot 45 %. Smrt zaradi lakote ni nobena redkost.
 
S. Rosemary poroča: »Pacienti se pogosto odločijo za 30 kilometrov dolgo pot, da pridejo k nam v bolnišnico. Tu pa primanjkuje osebja in zdravil, ki jih moramo dobivati iz Kenije. Pacienti niso zmožni plačevati kakih stroškov zdravniške oskrbe. Bolniškega zavarovanja ni. Zdravniška oskrba enega pacienta stane povprečno okrog 40 evrov.« Pred bolnišnico čakajo nekateri od 200 pacientov, kolikor jih je oskrbovanih vsak dan. S. Rosemary se posebej zanima za žene in otroke. »Spremljanje nosečnic in dojenčkov imamo za zelo pomembno,« pravi sestra. »Otroci so prihodnost nove dežele. Poskrbeti moramo, da bodo dorasli zdravi in v miru. Upamo, da bodo ti otroci nekoč osnovali miren Južni Sudan, kjer bodo vse etnije mogle živeti v miru med seboj.«