Kličite me mala Terezija

Draga sestra Terezija,
dobrodošla v naši farovški kapeli. Upam, da ti je pri srcu ta naš podstrešni karmel. Kot je meni toplo pri srcu ob priložnosti, da takole poklepetam s teboj. Imaš pred tem intervjujem kakšno posebno željo?
Moraš mi pustiti, da zbijam svoje male šale! Če v nebesih ne bi mogla napraviti kakšnih majhnih »hecov«, bi šla jokat v kak kotiček.

Ti si jih kar privošči. Najprej pa se nam na kratko predstavi. Kdo je Terezija Deteta Jezusa v tvojih očeh?
Sem čisto majhna duša, ki jo je Bog obsul z milostmi, to sem.

Ne bom te vprašala, katere so te milosti – v Povesti duše si podrobno pisala o njih. Nam pa prosim povej nekaj, česar takrat še nisi mogla: kako poteka tvoj nebeški »vsakdan«?
Na desno, na levo mečem svojim malim pticam kleno zrnje, ki ga dobri Bog devlje v moje male roke. In to potem deluje, kakor ve in zna! Ne ukvarjam se več s tem. Včasih je tako, kot da bi ne vrgla ničesar; spet drugič vpliva dobro: dobri Bog pa mi govori: »Dajaj, dajaj stalno, ne da bi se menila za uspeh.« Veliki svetniki so delali za slavo ljubega Boga, jaz pa, ki sem le čisto majhna duša, delam edino za njegovo veselje. Tako rada ga imam, da bi želela, da bi ga mogla razveseljevati, ne da bi sploh vedel, da sem jaz. In moje poslanstvo se s smrtjo ni končalo: moje poslanstvo, da učim ljubiti dobrega Boga, kakor ga jaz ljubim, da dam svojo malo pot dušam. O, kako malo je dobri Bog ljubljen na zemlji! … Tudi s strani duhovnikov in redovnikov … Ne, dobri Bog ni dosti ljubljen … Če bo ljubi Bog uslišal moje želje, se bodo moja nebesa dogajala na zemlji do konca sveta.

Tale majhnost ti je pa všeč, vse pobarvaš z njo. Kako to?
Čutila sem se nesposobno, da bi se prebila skoz življenje, v večno življenje v nebesih. Zato sem vedno ostala majhna in nisem imela drugega dela kakor nabirati cvetice, cvetice ljubezni in žrtve, in jih podarjati ljubemu Bogu v veselje. Biti majhen pomeni tudi, da ne pripisuješ sebi kreposti, ki jih udejanjaš, in ne misliš, da si česa zmožen, temveč priznaš, da ljubi Bog daje ta zaklad v roko svojemu malemu otroku, da ga porablja, kadar ga potrebuje; vendar je to še vedno zaklad ljubega Boga. Končno se to pravi, da ne smeš izgubljati poguma zaradi svojih napak, kajti otroci pogosto padajo, vendar so premajhni, da bi se hudo poškodovali.

Pa nam prosim z zornega kota male svetnice osvetli nekaj življenjskih situacij. Začniva kar pri času zemeljskega življenja. Kako si ga porabljala ti? Kako ga mi?
Veliko preveč se trudite za stvari, za katere se ni vredno truditi. Po drugi strani pa: ne izgubljajte časa, vedno imejte pripravljeno kakšno delo. Ko bi bila bogata, ne bi mogla gledati lačnega reveža, ne da bi mu takoj dala svoje premoženje. Tako tudi, če najdem kak duhovni zaklad: ker čutim, da so isti hip nekatere duše v nevarnosti, da se pogubijo in padejo v pekel, jim dam vse, kar imam, in nisem še našla trenutka, da bi si rekla: Zdaj bom delala zase.

Mi pa posvetimo toliko časa brskanju po naših (nes)pametnih napravah …
O, kako žalostna bi bila, če bi prebirala vse to … Izgubila bi dragocen čas, ki bi ga lahko uporabila čisto preprosto za ljubezen do Boga.

»Za Boga in te stvari bo dovolj časa, ko se upokojim …« Ali tudi do tebe pridejo taki izgovori? Kaj bi odgovorila tistemu, ki tako misli?
O, ne čakajte na to! Začnite že zdaj. Mesec pred mojim vstopom v karmel mi je ostal v blagem spominu. Na začetku sem si rekla kakor vi: »Sveta bom, ko bom v karmelu; dokler čakam na to, se ne bom gnala …« Ljubi Bog pa mi je pokazal vrednost časa; napravila sem ravno nasprotno tistemu, kar sem mislila; hotela sem se pripraviti na svoj vstop z veliko zvestobo. In to je eden najlepših mesecev v mojem življenju. Verjemite mi, nikoli ne čakajte na jutri, ko je treba začeti živeti sveto.

Otrok svetih staršev si – in tvoja starša imata hčer svetnico :) Je bilo v tvojem času lažje živeti svetost?

Svetniki zadnjih časov bodo tako prekašali svetnike prvih, kakor cedre prekašajo druga drevesa.

Kaj pa večno aktualno vprašanje trpljenja? V korona času smo, bolezen tako ali drugače trka na vsa vrata. Kako gledaš na to?
Nikakor se ne bojte trpljenja, naj bo še tolikšno, in bolezni. Dobri Bog vam bo vedno priskočil na pomoč; pomagal vam bo in vas vodil za roko … računajte nanj. Prepričana sem, da vam bo stal ob strani do konca. Trpljenja nikoli ne boste deležni čez mero, o tem sem prepričana. Ljubi Bog daje pogum v sorazmerju s trpljenjem – če se bo trpljenje povečalo, se bo hkrati povečal vaš pogum.

Včasih si trpljenje naložimo sami, ko podležemo grehu.
Povej vendar, da bi imela vedno isto zaupanje, tudi če bi zagrešila vse mogoče zločine; čutim, da bi bila vsa ta množica prekrškov kakor kapljica vode, vržene na gorečo žerjavico. Ko človeku postane žal, da je bil zloben, se ljubi Bog takoj vrne.
Veš, kadar sem pri spovedi dobila odvezo, se nisem zatopila v molitve, da bi se zahvalila ljubemu Bogu, ampak sem čisto preprosto hvaležno mislila na to, da me je oblekel v čisto belo oblekico in mi zamenjal delovno bluzo. Ne ena ne druga še nista bili hudo umazani, a to ni važno … moja mala oblačila so se bolj svetila in vsa nebesa so me bolje videla!

Ena tvojih malih šal :) Terezika, tebe tudi misel na smrt ni mogla prestrašiti, oropati veselja … Kako si v svoji zadnji bolezni gledala na to, da bodo tvoje mlado telo kmalu položili v grob?
Rekla sem sestram: »Če bi me nekega jutra našli mrtvo, naj vam ne bo hudo; to bi pomenilo, da je Očka ljubi Bog čisto preprosto prišel pome.« Ko sem gledala svojo fotografijo, sem razmišljala: »Da, ampak … to je ovojnica; kdaj bomo videli pismo? O, kako bi si želela videti pismo! …« V katekizmu je rečeno, da je »smrt ločitev duše in telesa«, samo to je! Smrt ni prikazen, grozna pošast, kakor jo predstavljajo na slikah. Pome ni prišla »smrt«, ampak dobri Bog. Bila sem kakor majhen otrok na železniškem peronu, ki čaka očka in mamo, da ga spravita na vlak. Da, bila sem kakor utrujen, izčrpan popotnik, ki na koncu svoje poti pade. … Res, vendar pade v naročje dobrega Boga. In nisem mogla veliko misliti na srečo, ki me čaka v nebesih; srce mi je bilo ob enem samem pričakovanju: ljubezen bom prejela in jo lahko razdajala.

Ampak … poglej … trpljenje in greh in smrt in žalovanje … a ni življenje vseeno precej žalostno?
Življenje ni žalostno! Nasprotno, zelo veselo je. Če bi rekla: »Izgnanstvo je žalostno,« bi te razumela. Ljudje delamo napako, ko imenujemo življenje tisto, kar se mora končati. To pravo ime moramo dajati samo nebeškim stvarem, tistemu, kar nikoli ne umre. In zato življenje ni žalostno, ampak veselo, zelo veselo! …

Kako hranljiva popotnica v novo pastoralno leto! Iskrena hvala za besede, ki si nam jih namenila. Zdaj ko smo te lahko globlje spoznali, nam bo še bolj domače v zavetju tvoje priprošnje. Moje zadnje vprašanje naj bo malo za šalo in zelo zares: kako naj te pokličemo v nebesa?
Kličite me mala Terezija.