Otok Biševo

Le kdo, ki mu je morje blizu, še ni slišal za Biševo ali za Modro špiljo. Zaradi čistega morja, neokrnjene narave, pestro razvejane obale s špiljami in svojega posebnega vzdušja, lahko brez pretiravanja rečem, da je Biševo eden privlačnejših otočkov na Jadranu. Je zagotovo ena zadnjih oaz na Jadranu, ki se je novodoben konfekcijski turizem še ni dotaknil.

Biševo leži oziroma mirno počiva 3 Nm jugozahodno od Visa. Je majhen otok, saj meri le 6 km², obala okoli otoka pa meri 15 km po kopnem ali nekaj čez 8 Nm po morju. Sestavljen je v glavnem iz apnenca, zato ni nenavadno, da je na razvejani obali ali tik ob njej skritih okoli 25 kraških špilj in usekov v obalo.

Na sredini otoka je rodovitna zemlja, kjer so bila nekoč polja, nasadi oljk in trte. Danes od gojenih rastlin na otoku raste v večji meri le še trta, drugi deli otoka pa so poraščeni z makijo in gozdički. Na srečo je otok poraščen tudi z obiljem divjih in zdravilnih rastlin, ki nas na sprehodu po otoku, ob krasnih razgledih, spomnijo tudi na čudovit vonj in že malce pozabljen vonj po divjem Sredozemlju. Bilke, ki si jih lahko brez težav naberemo, so rožmarin, koromač, origano, pelin, divji česen, pa tudi sadeži, kot so robide, divje grozdje in kapre. Na otoku ni strupenih živali, bojda pa ga obletavajo tudi redke ptice, med katerimi je tudi zelo redek Eleonorin sokol, ki pa ga pozimi »podurha« na Madagaskar.

Zgodovina otoka

Najstarejši zaznamki o prebivalcih otoka izhajajo iz 12. stoletja, ko so benediktinci na ostankih cerkvice iz 6. stoletja zasnovali samostan sv. Silvestra. Danes so žal na tem mestu vidne le še ruševine samostana. Nekdanji prebivalci otoka so svoje kamnite hiške strnili v osmih majčkenih naseljih: Mezoporat, Vela Gora, Potok, Polje, Nevaja, Porat, Salbunara Gornja in Salbunara Donja. Nekoč, še na začetku prejšnjega stoletja, je bilo na otoku okoli 300 prebivalcev, a ga je tako, kot druge dalmatinske otoke, nato doletel nezadržni val izseljevanja domačinov. Nekateri otočani so se s trebuhom za kruhom zatekli v Ameriko, drugi pa so se postopoma odselili v bližnjo Komižo, pa tudi v Split in Dubrovnik.

Iz sicer malce manj znane strani zgodovine otoka, o kateri domačini ne govorijo najraje, pa sem izbrskal tudi podatek, da je bilo po drugi svetovni vojni na otoku taborišče nemških ujetnikov, od katerih jih je bojda kar nekaj tamkaj pustilo svoje kosti.

Danes na otoku vztraja le še nekaj čez deset domačinov, ki se preživljajo z vinogradništvom in ribištvom, vse bolj pa tudi s turizmom, saj v sezoni počitnikuje na otoku okoli turističnih 200 duš.

Da se na otoku čas nezadržno ustavlja, govori tudi podatek, da so otočani pred petdesetimi leti pridelali okoli 50 vagonov vina, danes pa jih pridelajo le še 10. Avtohtono otoško vino se imenuje pa Biševski plavac, ki mu domačini pravijo plovac. Nanj so še zlasti ponosni, saj pravijo, da so ga nekoč veselo pili celo v rimskih palačah.