GRAJSKA POLITIKA – PRIMER GROFOV CELJSKIH
Na višku svoje moči okrog leta 1425 so grofje Celjski v deželah Koroški, Kranjski, Štajerski ter sosednjih Slavoniji in Hrvaški posedovali več kot 125 gradov, 12 mest, okrog 30 trgov ter okrog 40 mitninskih postaj, od katerih so pobirali dohodke. V okviru meja današnje Slovenije je bilo v njihovih rokah več kot 70, približno ena tretjina vseh poimensko poznanih srednjeveških gradov. S tem se ta najmogočnejša srednjeveška rodbina z izvorom v slovenskem prostoru jasno izkazuje tudi kot realno-politično najmočnejša. Grad je pomenil oblast – nadzorovanje in obvladovanje teritorija – tako v praktičnem kot simbolnem smislu. In nobena druga srednjeveška rodbina, vse do prevlade Habsburžanov okrog leta 1500, ni neposredno obvladovala tako velikega ozemlja današnje Slovenije kot grofje Celjski.
Začetki so bili relativno skromni. Prvi poznani prednik rodbine Gebhard se je od ok. 1130 imenoval po Žovneku (Sannegg) v Savinjski dolini, kjer je njegova lastna (alodialna) posest poleg Žovneka zajemala še tri gradove: Šenek, Libenštajn in Ojstrico. Temu se je že v 12. stoletju pridružil Lemberg (pri Šmarju), cerkveni fevd krške škofije, po katerem so se Žovneški v 13. stoletju pogosto imenovali. Na Lemberg se je leta 1301 navezal nakup pomembnega sosednjega gospostva z gradom in trgom Rogatec. Čas do približno leta 1370 – vključno s pridobitvijo dediščine grofov Vovbrških (1322/1333) – je bil v znamenju velike posestne ekspanzije v Posavinju in Posotelju, ki je prinesla številne gradove: npr. Celje, Žalec, Mozirje, Gornji Grad, Šoštanj, Šalek, Vojnik, Laško, Planino, Podsredo, Kozje. Povzdig v grofe Celjske leta 1341 (ponovno 1372) je še pravno-formalno zaokrožil njihov sklenjeni teritorij v Posavinju. Zlasti pridobitev laškega gospostva s štirimi gradovi – Laško, Freudenek, Radeče, Klavzenštajn (nad Zidanim Mostom) – ki so ga 1336 prevzeli od deželnih knezov Habsburžanov v zastavo, je nakazovala vzorec, po katerem so Celjski nakopičili v svojih rokah najpomembnejše gradove. Za zvesto službo – pogosto kot najemniški vojskovodje – in velika denarna posojila so jim Hasbsburžani zastavljali celotna gospostva z gradovi, mesti in trgi ter vsemi pravicami in dohodki. Na tak način je – po uvodnem nakupu Smlednika (1328) – prišlo do velikega prodora na Kranjsko, kjer so Celjski pridobili Kamnik (1363), Kranj (pred 1400), Metliko, Črnomelj in Mehovo (pred 1383), Vipavo (1357), Postojno (1371), na Štajerskem pa Slovensko Bistrico, Radgono (1368) in Wildon, ter na Koroškem Dravograd (1387), Landskron pri Beljaku in Ribnico (1372). Velika kapitalna moč je Celjskim v 14. stoletju omogočala, da so odkupovali številne posesti in gradove propadajočih plemiških rodbin – neredko z odplačavanjem njihovih dolgov pri Judih – npr. Svibenskih, Čreteških, Sichersteinov, Polhograjskih, Vrbovških, Vuzeniških, za kar so jim ti prepuščali svoja gospostva: Krško (1351/68), Mirno (1337/62), Lanšprež in Trebnje na Dolenjskem (1367), Sicherstein (1374), Polhov Gradec (1364), Gornji Grad (1350) in Vrbovec v Savinjski dolini (1360/69), Planino pri Sevnici (1339/45), Vuzenico (1366/77).
Višek moči v času grofa Hermana II., ki je vodil družino celega pol stoletja (1385–1435), je sovpadal s tesno rodbinsko povezavo z ogrskim, češkim in nemškim kraljem Sigismundom Luksemburškim, ki je Celjskim odprl vrata v ogrske dežele (Slavonijo, Hrvaško). V letih 1397, 1399 in 1405 jim je podelil obsežne posesti v hrvaškem Zagorju in Medžimurju z več deset gradovi, druge pomembne posesti na obali Kvarnerja pa so jim pripadle ob poročni zvezi Friderika II. z Elizabeto iz hrvaške rodbine krških knezov Frankopanov (pol otoka Krka ter gradovi Trsat, Bakar in Bribir). Dedovanje po grofih Ortenburških leta 1418 je prineslo ogromne posesti in okrog 30 gradov: na Koroškem (od Oberdrauburga prek Špitala do Strmca in Liemberga), Gorenjskem (Radovljica, Kamen, Waldenberg) in Dolenjskem (Ribnica, Kočevje, Lož, Ortnek, Čušperk, Kostel, Poljane idr.). Obenem so jim začasno pripadla še pomembna deželnoknežja gospostva, ki so jih imeli Ortenburški prej v zastavi: Višnja Gora, Kostanjevica, Novo mesto in Štatenberk.
Tretje desetletje 15. stoletja pomeni vrh celjske moči na Slovenskem tako po obsegu posesti kot po številu gradov, ki pa je bil kratkotrajen. Do 1430–31 so grofje vrnili Habsburžanom 14 zastavljenih deželnoknežjih gradov oz. gospostev, med njimi najpomembnejša: Kranj, Kamnik, Višnjo Goro, Novo mesto, Kostanjevico, Postojno, Vipavo, Radgono, Landskron, Wildon. Velika fevdalna vojna (fajda) s Habsburžani v letih 1437–43, ki se je iztekla za Celjske neugodno, pa je pomenila tudi konec njihovih ambicij po samostojni kneževini. V tej vojni je bilo porušenih več deset srednjeveških gradov na Slovenskem, nekatere lastne, ki so bili manjšega strateškega in gospodarskega pomena, so Celjski porušili sami: Šoštanj, Kacenštajn, Vojnik, Žalec, Šenek, Kravjek na Dolenjskem. Mnogi so v tem času za vedno izginili iz zgodovine. Grofje Celjski pa so po tem z zadnjim predstavnikom Ulrikom II. preskočili preozke okvire slovenskih dežel in se vzpeli na veliki zgodovinski oder srednje in jugovzhodne Evrope (na Ogrsko in Hrvaško, v Avstrijo in na Češko). Ulrik je bil nekaj časa gospodar Zagreba in celo Dunaja. Velika zgodba, ki pa se je tragično končala že leta 1456 v Beogradu.
dr. Miha Kosi, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU